Festival Borštnikovo srečanje ponuja primeren kontekst za artikulacijo problemov in preverjanje stanja na področju domačih uprizoritvenih umetnosti. Temu je bil odmerjen cikel razprav v organizaciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije z naslovom Alternativa danes? Umetnost ustvarjanja gledališča zunaj produkcijskih ultimatov, za katere je izhodišča ponudil krajši analitski prispevek selektorice 50. festivala Borštnikovo srečanje Amelie Kraigher.
Po mnenju selektorice je neoliberalni družbeni kontekst, v katerem avtorji ustvarjajo in »proizvajajo« predstave, pripeljal do tega, da je hiperprodukcija izstavila svoj prvi večji račun: strast do dela, iz katere izhaja tudi utopični potencial gledališča, je začela usihati, v ospredju je predvsem boj za preživetje. »Hkrati proračunski rezi – kot vemo, se proračun za kulturo vztrajno zmanjšuje vse od leta 2008 – in prekarizacija zlasti mlajših avtorjev vodijo do brisanja razlik med gledališči,« meni selektorica. Vzpostavljajo se uniformni produkcijski načini, ki sicer ne načenjajo relevantnosti stališč gledaliških institucij ali zavodov in njihovih umetnikov; gledališča oziroma njihovi avtorji si drznejo estetizirati probleme, toda, kot meni Kraigherjeva, »na drugi strani redko problematizirajo svoje estetike«.
Da je prevpraševanje produkcijskih načinov osrednja naloga nekakšne nove faze slovenskih gledališč, so se strinjali vsi razpravljajoči. Hrvaški gledališki kritik in teatrolog Igor Ružić je zastavil relevantno dilemo, namreč, kdo ima pravzaprav moč in voljo, da spreminja estetike. Dileme do jasnega odgovora ni pripeljal, slutiti pa je bilo, da je volja do inovacije vselej povezana s strukturnimi spremembami ali, z besedami Uroša Kaurina, prevetritvijo zaposlenih v profesionalnih stalnih ansamblih in njihovi upravi. Kaurin in Nika Bezeljak menita, da je inovacija mogoča tudi v rigidnih institucijah, če te dovolijo, da vsaka predstava sezone nastane pod drugačnimi produkcijskimi pogoji in razvije avtonomno metodo proizvajanja. Organizacija produkcijskega okolja, ki umetniku vselej omogoči, da razvije lastno kreativno metodo, je po mnenju Bojana Jablanovca značilna zlasti za neodvisno uprizoritveno sceno, saj je umetnik v instituciji odvisen pa tudi zavezan k produkcijskim normativom – če ne drugega, je, tako Bezeljakova, zavezan k proizvodnji rezultata, zgolj raziskava ne zadošča. Jablanovec je artikuliral pomemben paradoks nevladnih organizacij na področju uprizoritvenih umetnosti, ki so institucijam podobne zgolj protokolarno, ne pa nujno vsebinsko: »Nevladne organizacije stremijo k nekakšnemu institucionalnemu načinu dela, obenem pa institucionalna poštirkanost in birokratizacija dušita kreativni naboj.«
Torkove Borštnikove razprave niso ponudile novih uvidov v produkcijske modele in produkcijske težave domačega gledališča. Stari pereči problemi ostajajo novi pereči problemi, saj zanje še niso bile ponujene ali preverjene prave rešitve. Razmere niso lahke, a imamo gledalci kljub temu priložnost videti kakovostne vsebine; naj se sliši še tako fino, pa seveda obstaja nevarnost, da si bo ministrstvo za kulturo začelo razlagati kakovost kot čarovnijo, češ da gledališče ni odvisno od primernega finančnega vložka, pač pa od vitalnosti duha.
