Eden najpomembnejših problemov za nas je razvoj biotehnologije. Našo novo predstavo je navdahnilo življenje Sergeya Brina, soustanovitelja Googla, ki je vlagal v genetske raziskave. Radi bi raziskali nevarnosti in priložnosti, ki jih ponuja tehnološki razvoj. Le 12 let je minilo, odkar so določili prvi človeški genom, in sicer za ceno treh milijard dolarjev. Danes vam enak postopek računajo manj kot tisoč dolarjev. Nova era.
V predstavi na Borštnikovem srečanju pa se obračate v preteklost. Ali vas je ta obrat informiral o sodobnosti?Predstava je del cikla, imenovanega Re-mix. Kurator Tomasz Plata je želel, da bi se navdihovali pri klasikah sodobnega teatra in plesa. V pičlih štirih letih smo proizvedli okoli 40 komadov. Ideja remiksa, seveda, izhaja iz glasbe. Sodobna kultura v reciklaži že obstoječih del in idej močno uživa, vendar je naš način dela precej izviren, gre namreč za nekakšno arheologijo sodobnega teatra. Umetniki sicer običajno reciklirajo dela, ki so jim blizu ali pa so pomembna za njihov razvoj, kar pa za nas in Living theatre ne drži. Komuna je nastala leta 1989 pod imenom Komuna Otwock kot anarhistična skupnost, verjeli smo v umetnost kot orodje družbene spremembe, toda z Living theatrom nikoli nismo delili naivnega optimizma. Nikoli nismo bili naklonjeni goloti, dotikanju občinstva, participaciji. Naša dela so bistveno bolj formalna. Leta 2009 smo objavili manifest, ki je končal delovanje skupine Komuna Otwock; odtlej delamo kot običajni teater za buržoazijo, brez pretenzij, da bi spremenili svet. Kljub nekaterim zadržkom pa smo se nazadnje odločili, da mora Paradise now! postati del našega cikla remiksov. V ZDA smo v domu za ostarele obiskali Judith Malina (soustanoviteljica Living theatra, op. p.), zelo ganljiv dogodek. Ko smo v New Yorku igrali Paradise now?, nas je prišla gledat – menim pa, da je moralo biti zanjo to precej težko. Vseskozi je ponavljala: »Mi smo se med nastajanjem predstave zelo zabavali, vi pa ste zelo resni.« Od Living theatra se močno razlikujemo, ne le glede navdiha, temveč tudi estetsko.
Zakaj ste se sploh odločili remiksati stara umetniška dela?Želeli smo odkriti korenine svoje estetike, ki ležijo v široko zasnovani tradiciji eksperimentalnega gledališča. Torej smo se nanašali na dela, ki so bila za nas pomembna. Ob tem vstaja tudi eden od problemov našega dela: kako je lahko neko gledališko delo za nas pomembno, če pa ga nikoli nismo videli?
Izvirna predstava Paradise Now! je vodila do nekaj aretacij in izgredov, ker je bila za tiste čase »neprimerna«. Je danes težje pretresti gledalce? Se zato ne trudite biti politični?Smo v tem, da smo izgubili naivni hipijevski optimizem, kar koli pridobili? Tudi to je eno izmed vprašanj, ki jih postavljamo v komadu.
Norec Living theatra je bil Antonin Artaud. Kdo pa je vaš, na koga se kot skupina naslonite, kadar potrebujete umetniško vizijo?(smeh) Zabavno vprašanje. Mislim pa, da nimamo svojega norca, v tem, kar počnemo, se trudimo biti predvsem zelo prisebni. Delo v teatru brez institucionalne podpore, brez rednih subvencij je zadosti velika norost, tako da si prizadevamo za treznost. Verjetno najbližja figura temu, na kar ciljate, pa je Wojciech Krukowski, ustanovitelj in vodja Akademie Ruchu ter ena najpomembnejših osebnosti neodvisne kulturne scene pod komunizmom in po njegovem padcu. Kot že Akademia Ruchu tudi Komuna ne izhaja iz gledališča, pač pa iz vizualnih umetnosti, družbenega in političnega aktivizma. Krukowski je bil velik kot umetnik. Če ne bi živel za železno zaveso, bi najbrž zaslovel po vsem svetu.
