Starosta ni samo zaradi devetih križev, ki jih ima na svoji bohinjski grbi, ampak predvsem zaradi tega, ker je bil med glavnimi, ki so tlakovali pot samostojni slovenski državi. In zato, ker je med slovenskimi politiki nekaj posebnega: je trdoživ in trmast nasprotnik, vedno dosledno zvest ostremu kritičnemu pogledu, pri čemer ne izbira vedno besed. Najbolj je ljudem ostalo v spominu, kako je Bučar pred enaindvajsetimi leti ob razpravi, da bi Lojzeta Peterleta pri vodenju vlade zamenjal Marko Voljč, z jeznimi besedami »mi tle že ne boš afne guncal« izza govorniškega odra skupščine nagnal kranjskega obrtniškega liberalca Vitomirja Grosa. A to je zgolj ena od bolj ali manj zabavnih epizod iz tistega prevratniškega časa. Poldrugo leto prej je v nastopnem govoru kot predsednik republiške skupščine z zanosom oznanil, da »s konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«. Sodeč po njegovih zadnjih izjavah se je takrat zmotil. Državljanska vojna očitno še traja, je tudi sam ocenil v enem od nedavnih intervjujev. Še več, današnje razmere ga spominjajo na tiste pred 71 leti. Tudi leta 1941 je bil narod podobno razdeljen, kot je danes. Ljudje so bili tedaj v veliki večini razpoloženi proti okupatorju, bili so enotni v odporu. A se je kmalu začela diferenciacija. Eni so si svojo moralno oporo skušali najti v trditvah, da so na drugi strani sami komunisti in barabe, s katerimi ne bodo sodelovali, pravi Bučar v januarja objavljenem intervjuju.
Javno problematiziral denacionalizacijo
Nad njegovimi analizami ne gre kar tako zamahniti z roko. Bučar je eden zelo redkih politikov, ki je na svoji koži doživel leto 41, bratomorno vojno in povojni režim. Vzgojen v krščanskem duhu je ves ta čas ostal nekakšen krščanski socialist. Nikakor ne klerikalec in morda zato tudi ni maral Peterletove stranke krščanskih demokratov. Nasprotno, leta 41 se pridruži Osvobodilni fronti, Italijani ga zato maja 1942 aretirajo in zaprejo v taborišče Gonars. Po italijanski kapitulaciji ga premestijo v Nemčijo, od koder julija 1944 pobegne med partizane. V Kokrškem odredu ga sprejmejo v partijo, postane politkomisar v jurišni četi odreda, a svojemu katoliškemu verskemu prepričanju ostane zvest do danes. V domačem Bohinju ne zamudi nedeljske maše. Ves čas je tudi oster nasprotnik klerikalnega revanšizma.
O tem ne priča zgolj njegovo sodelovanje v prevratniški epizodi ob začetku razpada koalicije Demos, ko ga je takratni obrambni minister Janez Janša, da bi se rešil predsednika vlade Peterleta in na njegovo mesto posadil tovariša v orožju Igorja Bavčarja, predlagal za predsednika ustavnega sodišča, Peterletu pa bi tolažilno prepustil mesto predsednika skupščine. Bolj kot ta epizoda je pomembna njegova natančna in za naše razmere celovita, ideološko neobremenjena analiza začetka in poteka državljanske vojne v knjigi z naslovom Rojstvo države. France Bučar je tudi eden redkih, ki so javno problematizirali denacionalizacijo. To je bila z vidika poprave krivic, ki jih je zagrešil povojni komunistični režim, pravična, z vidika obnove narodnega gospodarstva pa nepremišljena poteza. Predvsem zato, ker so tovarne, zemljo in gozdove vračali v naravi. Med drugimi tudi tistim, ki so sodelovali z okupatorji in potem pobegnili v tujino ter nikoli niso nameravali sodelovati pri obnovi gospodarstva. Pravičnosti bi zadostili z izplačilom odškodnin, je Bučar zapisal v svoji lani izdani knjigi Temelji naše državnosti.
Vrnitev prek Nove revije
Za analize je Bučar nabiral znanja na pravni fakulteti, ki jo je končal že leta 1947, devet let kasneje pa doktoriral na temo Rast socialistične družbe v okviru države delovnega ljudstva. Vmes je služboval v državnih organih. Med drugim je leta 1952 postal šef kabineta podpredsednika slovenske vlade in kasneje jugoslovanskega ministra za blagovni promet Marjana Breclja. Po desetmesečnem študiju v Philadelphii se po letu 1960 posveti akademski karieri. Med študenti so bila njegova predavanja o javni upravi precej popularna, toda leta 1976 ga na ukaz političnega vrha zaradi njegovih lucidnih in kritičnih stališč do aktualnih razmer odstranijo z univerze in upokojijo.
Na politični oder se vrne prek Nove revije. V tistih časih najbolj odzvanja njegov prispevek o pravnih načelih slovenske nacije, kjer zagovarja slovensko nacionalno državo. Postane nepogrešljiv svetovalec Bavčarjevega odbora za človekove pravice, ki je bil v svojem bistvu zametek Demosa. Bil je član dveh novih pomladnih strank, hkrati je predsedoval republiški skupščini in ustavni komisiji, ki je pripravila novo ustavo. Kolega Ervin Hladnik - Milharčič je o Bučarju zapisal, da je slovel kot pravniški fundamentalist, ki je zahteval, da se Slovenija izogne avanturam in se od Jugoslavije odcepi po pravni poti. A ni bil samo to. Sledi oblastne arogance je pokazal, ko je nezadovoljen z njenim poročanjem iz skupščine zahteval, da se novinarki Dela Majdi Vukelič odvzame akreditacija. To se ni zgodilo, je pa odšla takratna šefinja informativne službe Alenka Leskovic.
Na žalost smo državo zgolj osamosvojili, nismo pa je naredili
Manj je tudi znano, da je Bučar v prvem sklicu državnega zbora vodil komisijo za nadzor tajnih služb. Ta komisija se je ob aferi Depala vas leta 1994 postavila na Janševo stran, toda od funkcije obrambnega ministra se je vseeno moral posloviti. Danes o vodji SDS očitno nima več tako dobrega mnenja. Tako je bil Bučar pred volitvami decembra 2011 med tistimi »strici iz ozadja«, ki so predvsem zato, da na volitvah ne bi zmagala Janševa SDS, podprli ustanovitev Pozitivne Slovenije z Zoranom Jankovićem na čelu. Janša je kljub njegovi protikomunistični retoriki največji komunist med komunisti: od devetdesetih let naprej ima en sam cilj, to je priti na oblast za vsako ceno, pravi Bučar v januarskem intervjuju v Mladini. Brez posebne zadrege govori tudi o tem, da so se stranke zgolj polastile starih vzvodov oblasti stare socialistične države in da novi državi njihova strankarska vodstva vladajo na enak način. Na žalost smo državo zgolj osamosvojili, nismo pa je naredili. Prepričan je, da nimamo nobenega koncepta razvoja, še pravih razvojnih vprašanj si politična elita ne zna postaviti.
Kljub devetdesetim ne popušča. Zraven je bil tudi na četrtkovi pisateljski javni tribuni. Ob osamosvajanju uveljavljena maksima »doslej ste vladali vi, zdaj bomo mi« se vleče do današnjega dne, kar je neizbežna pot v totalitarizem, so njegovo opozorilo zabeležili mediji.
