Pisalo se je leto 1993, ko sva si prvič segla v roke. Bil je nasmejan in to z razlogom: prvič je postal slovenski prvak v reliju. Vzorec, ki se je nato Darku Peljhanu večkrat ponovil, pred dnevi je tako naslov osvojil že šestič. Znova prepričljivo. Da je Idrijec verjetno najboljši voznik relija, kar ga je premogla Slovenija, potrjuje tudi njegovih 30 zmag na dirkah državnega prvenstva, kar ga prav tako uvršča na prvo mesto večne lestvice.
Od nekdaj je imel podjetniško žilico, zato si je lahko privoščil več od konkurence. Dve najodmevnejši zgodbi segata v leto 2000. Skupaj s sovoznikom Miranom Kacinom sta dirkala na reliju za svetovno prvenstvo v Kataloniji. Po prvem dnevu sta kljub smoli s predrto pnevmatiko in zlomljenim zadnjim amortizerjem med dvokolesno gnanimi dirkalniki zasedla četrto mesto. Nato se je zgodilo... Zjutraj budilka ni zvonila, zamudila sta na start in nastop končala, še preden se je pravzaprav začel. Izkušnja, ki je ne bosta pozabila nikoli. »Posredi je bil človeški dejavnik. V hotelu sva namreč kot vselej naročila bujenje ob 5. uri zjutraj, a naju ob dogovorjeni uri niso prebudili, saj je receptor zaspal. Kasnejše opravičevanje najine slabe volje ni moglo odgnati. Tako sva prespala start iz parc fermeja. Mehaniki so bili od naju oddaljeni slabih 200 metrov, poskušali so naju priklicati, vendar so bile zveze v času relija močno obremenjene, tako da jim ni uspelo. To je bila velika in zelo draga izkušnja,« se je nesrečnega dogodka spominjal 45-letni dirkač.
Draga napaka pri popisu proge
A to tistega nesrečnega leta ni bilo vse. Še dražja je bila izkušnja z relija Velenje, ko sta 25. septembra na hitrostni preizkušnji zaradi napake pri popisu proge zletele s ceste in povsem razbila modrega volkswagna golfa. Seveda ne običajnega. Njegovo polno ime je bilo golf kit car IV in je bil verjetno najdražji dirkalnik, ki je bil kdaj v slovenski lasti, saj naj bi se njegova cena neuradno gibala med 500.000 in 800.000 tedanjimi nemškimi markami. Prav zavoljo astronomske cene ni bil zavarovan. »Nekaj prevoženih kilometrov me je prepričalo, da je dirkalnik 300 odstotkov boljši od vseh predhodnih, ki sem jih že peljal. To je bila čista tovarniška specialka. Vse, kar je na njej enakega s serijskim avtomobilom, so žarometi in stekla. Če bo avto tako hiter, kot je lep, bo vse v najlepšem redu,« je bil ponosen ob predstavitvi. V nemškem oddelku Volkswagna v Hannovru so jih tistega leta naredili le pet, vozili so se v Avstriji, Angliji, na Finskem in Južnoafriški republiki, le dva pa sta bila v zasebni lasti. Sreče mu golf ni prinesel, kasneje ga je popravil in nato prodal. Seveda za nižjo ceno. »V tujini sem objavil nekaj oglasov o prodaji. A se zavedam, da je malo kupcev, ki zmorejo plačati okoli 125.000 evrov.«
Kariera voznika relija, ki je dolga že 25 let, je imela nekaj vmesnih prekinitev. Tudi zavoljo financ. Ni skrivnost, da reli sodi med dražje športe. Večkrat se mu je tako zgodilo, da celotne sezone ni imel finančno pokrite in se je za nastop odločal pred vsako dirko posebej. »Denar je bil vedno problem, veliko stvari smo morali narediti v lastni režiji, da se je račun izšel. So se pa zlata leta avtomobilskega športa končala z razpadom Jugoslavije. Večina večjih sponzorjev je ugasnila ali se jim vlaganja v reli niso več zdela zanimiva,« se spominja. Odraz trenutnega stanja v državi se tako najlepše vidi na dirkah. Na uvodnem reliju letošnje sezone v Mariboru je bilo sprva prijavljenih le 17 posadk, po grožnji prvega moža zveze AŠ 2005 Dagmarja Šusterja je njihovo število narastlo na 28. Stanje, ki je podobno tudi v okoliških državah. Celo najbolj proslavljeni reli Saturnus je daleč od nekdanje slave, ko se je ob progi zvrstilo na deset tisoč gledalcev.
Sprememb v 25 letih Peljhanove kariere je bilo ogromno. Dirkalniki so napredovali s svetlobno hitrostjo, saj so vedno hitrejši, časi socializma, ko so ljudje hodili na relije kot na piknik, so že zdavnaj minili. Prav gledalci so tisti, ki dajejo dirkačem dodaten zagon, dodatno motivacijo, da so pripravljeni tvegati več, ker vedo, da ljudje ob cesti to pričakujejo in znajo to tudi nagraditi. Peljhan je sicer letošnjo sezono dirkal predvsem zase in se na konkurenco ni dosti oziral. »Grem na dirko in hitrostne preizkušnje odpeljem tako, kot je zame najbolje. Ne iščem nekega hudega limita, mi je pa vsaka dirka izziv do te mere, da je avto pripravljen in iščemo izboljšave za druge dirkače.«
Stricev, ki bi pomagali, ni več
Nekoč so dirkali z več motivacije, vsakdo je imel kje kakšnega dobrega strica, ki je pomagal s sredstvi, sponzorstvom, reklamo in tudi celotni sistem je funkcioniral drugače. »Če je na primer župan videl potencial, je potem on poklical prave ljudi po podjetjih in so priskočili na pomoč. Zdaj je preživetje in dirkanje postalo bolj umetnost marketinga kot dirkanje samo. Včasih je bila težava dobiti pravi material, danes je težava dobiti denar za nakup, materiala pa je dovolj.« Po njegovem mnenju pri nas brez izredne volje, samoodrekanja, iznajdljivosti ni mogoče obstati v tem športu, izhod iz začaranega kroga pa vidi v doslednejšem delu na področju medijev, da bi se več pisalo, posnetki pa pojavljali po televiziji. »Manjka nam medijske pozornosti, premalo je novinarjev, ki bi o reliju poročali. Te, ki pokrivajo dirkaški šport, lahko preštejemo na prste ene roke.«
