Že pred mariborskim relijem mi je mnogo ljudi reklo, da bom zmagal. Praviloma na te napovedi sicer ne dam veliko, je pa res, da so bile vse hitrostne preizkušnje narisane za mene. S spomini sem se znova vrnil v devetdeseta leta.
Razmere so bile zahtevne, ceste spolzke. Ste vozili kaj počasneje?Po prvi rundi so se stvari žal odvile do te mere, da ni bilo več treba ves čas stopalke za plin potiskati do konca in sva s sovoznikom z nadzorovano vožnjo postavila najboljši čas.
Sprva je bilo prijavljenih 17 posadk, po grožnji prvega moža zveze AŠ 2005 je število prijav narastlo na 28. Kako komentirate vmešavanje Dagmarja Šustra?Žal je to odraz stanja v Sloveniji. Je pa res, da če pogledamo okoliške države, ni nič boljše. Me prav zanima, ali bodo omenjeni gospod in druščina intervenirali, da bi se združili s kakšno izmed sosednjih držav in bi bilo prvenstvo veliko bolj zanimivo.
Finance so večni problem slovenskega relija. Kako je z vami, imate sezono finančno pokrito?Žal je nimam. Za nastop na prvi dirki sem se odločil, ker nam je uspelo pokriti vse stroške, tudi za reli Saturnus imam stvari nekako pokrite, za naprej pa niti približno ne vem, kje bom, če sploh, dirkal.
Kako se spominjate zlatih časov slovenskega relija, ko ste tudi sami dirkali s pregrešno dragim in konkurenčnim volkswagnom golfom?Denar je bil vedno problem, veliko stvari smo morali narediti v lastni režiji, da se je račun izšel. So se pa zlata leta končala že v 90. letih z razpadom Jugoslavije. Večina večjih sponzorjev je ugasnila ali pa se jim vlaganja v reli niso več zdela zanimiva.
Kako je dirkati, ko je konkurenca tako okrnjena, kakšni so občutki?Sam se na konkurenco ne oziram veliko. Grem na dirko in hitrostne preizkušnje odpeljem tako, kot je zame najbolje. Ne iščem nekega hudega limita, mi je pa vsaka dirka izziv do te mere, da je avto pripravljen in iščemo izboljšave za druge dirkače.
Sodite med najbolj izkušene voznike relija v Sloveniji, kaj bi bilo treba storiti za popularizacijo tega športa?Najpomembneje bi bilo mladino spraviti stran od računalnika in v življenje. Treba je najti naslednika yuga, sinovom in hčeram bi morali finančno pomagati tudi starši, saj začetni vložek za dirkanje ni prevelik. Na dirkah pogrešam tudi ljudi, saj prav iz množic lahko izstopi nekdo, ki bo bodoči zmagovalec. Žal mladina ne prime več ključa v roke, ničesar več na avtomobilu ne postorijo sami, vse je postalo virtualno.
Kako pa sami komentirate zgodbo okoli relija Saturnus, ki smo ga nekoč pisali z veliko začetnico, danes pa je na robu preživetja?Gre za kombinacijo stanja v gospodarstvu in premajhne motivacije organizatorjev, vsi želijo nekaj zaslužiti, nihče pa ne želi nekaj dati, da bi v prihodnosti nastalo nekaj dobrega. Ko smo v Idriji prevzeli Saturnus, smo imeli ogromno gledalcev, nikoli ne bom pozabil relija malo po letu 2000, ko nas je bilo strah, ker je bilo preveč ljudi. V Idrijo spraviti 30.000 gledalcev je bilo noro. Veliko bi bilo treba delati z mediji in na oglaševanju, da bi reli znova spravili na neko raven.