Miklavž Komelj se je nenehno spraševal že kot otrok, ves čas je spraševal, vprašanje za vprašanjem. Vse odgovore je potem tudi preverjal, analiziral, skiciral, zapisoval. Še danes nenehno zapisuje: kilometre in kilometre misli, prebliskov in premislekov, s črkami in risbicami, tudi na ulici, vedno s pisalom in beležnico, zatopljen nekje med svetovi likovne umetnosti, zgodovine, literature, filozofije in poezije.
Vse zapisati
Te debele beležnice prav posebnega formata so se kmalu po odprtju Muzeja sodobne umetnosti na Metelkovi znašle celo na posebni razstavi, za deset let jih je bilo – kot artefakt, »knjige umetnika«, izpisane z levo roko, v izrazito lepi pisavi. Tudi zato jih je toliko, ker skorajda ne uporablja računalnika.
Doktoriral je iz renesančnega, natančneje toskanskega slikarstva z začetka 14. stoletja, raziskoval je upodabljanje narave kot ideološkega konstrukta; več kot polovica njegove ekspertize govori pravzaprav o poeziji. »Izhodišče vsega mišljenja je bilo, da je človekov izvirni greh poškodoval celotno naravo. Tako je razumljena tudi smrt.« Slikarstvo naj bi imelo nalogo utemeljitelja, Boccaccio poudarja, da se Giottovo slikarstvo ne ozira več na »oči nevednih«, ampak na »intelekt modrih«.
Miklavž Komelj ni le živi faktografski podatkovnik zgodovine slikarstva, poezije in filozofije, je živi interpret »vsega, kar se do danes ve«, umetnik v povezovanju na videz nezdružljivega, erudit z vizijo. Pred leti je napisal obsežno delo Kako misliti partizansko umetnost?, ki je ne le strokovno tehtna, a izredno berljivo in duhovito napisana refleksija o razmerju med umetnostjo in političnim, ampak je posegla na področje, ki je v literarni vsebini veljalo za preseženo in nezanimivo. »Danes lahko vidimo nekatere stvari, ki jih generacija partizanskih otrok, ki se je upirala svojim staršem in je mislila, da je revolucionarna, v resnici pa je privedla do restavracije kapitalizma, ni mogla vedeti,« skozi preteklost Komelj pojasnjuje sodobnost. In dodaja: »Ljudje si morda mislijo, kakšni nemogoči preskoki so to, toskanski slikarji in partizani... Mene pa so pravzaprav v partizanski umetnosti zanimale zelo podobne stvari kot v toskanski umetnosti 14. stoletja: v obeh primerih gre za čas, ko se temeljna vloga umetnosti v družbi postavlja na novo in preizprašuje.«
Nujnost poezije
Podobno debele znajo biti tudi njegove druge ekspertize, celo pesniške zbirke. Ko so mu stanovski kolegi te dni podelili Jenkovo nagrado, jo je dobil za pesniško zbirko Noč je abstraktnejša kot n, debelo 243 strani. To je zadnja v vrsti nagrad, ki jih je prejel. Za knjigo Rosa je dobil že Veronikino nagrado, za Nenaslovljiva imena nagrado Prešernovega sklada, za zbirko esejev Nujnost poezije Rožančevo nagrado, za prepesnitev zbirke Trilce perujskega pesnika Césarja Valleja pa špansko prevajalsko nagrado esAsi. Prevaja iz več jezikov – portugalščine, španščine, italijanščine, ruščine, angleščine, nemščine.
Njegove pesmi, pojasnjuje, ne nastajajo linearno, druga za drugo, ampak je v posameznih pesniških zbirkah časovni razpon tudi dvajset let. Nekatere pesmi piše več let, tako je recimo nastajal Nemi topot imen, štirideset strani dolgo vrstenje anagramov prvega verza, kot nekakšne Goldbergove variacije. »Zelo stare pesmi dobijo v novem kontekstu nov pomen, obenem pa so vanj postavljene že kot 'arheološka najdba'. Kot bi citiral samega sebe kot nekoga drugega, neke vrste potujitev.« Njegove pesmi so, četudi izredno kompleksne, del vseh slovenskih pesniških antologij po letu 1991, pesniške zbirke pa so vselej deležne izrazitega kritiškega odziva, tudi obsežnih študijskih razprav, in so vključene v literarnozgodovinske oziroma literarnoteoretične prikaze.
A Miklavž Komelj ima še en izjemen talent, ki se pokaže, ko pride do besede kot predavatelj ali kustos po razstavah. Takrat natresa misli drugo na drugo, ponuja asociacije, pa tudi zabava. Ta hip ždi v NUK, z neuklonljivo energijo zakopan v literarno zapuščino po njegovem mnenju genialnega pesnika Jureta Detele. In do pred kratkim je ždel v pisavi Djune Barnes. Prevedel je njeno dramo Antifona in izbor njene poezije, ki bo po ameriški in španski izdaji doslej najtemeljitejša predstavitev te poezije v svetovnem merilu. K obema besediloma je namreč spisal še obsežni spremni študiji, v katerih je upošteval tudi še neobjavljeno gradivo iz avtoričine zapuščine. Čaka le še na izid.
