Preudarnost in poudarjena filozofskost tvorita zgornjo plast besedilne nepredušnosti, skozi katero je mogoče prodreti bodisi intuitivno bodisi z dosledno analitično metodo. Pri avtorju gre, v pavšalu, za tisto pesniško tvorjenje, ki ga narekujejo različni analitični redi, na pa poustvarjanje atmosfer in podoživljanje sentimentov. To vsaka po svoje dokazujeta zadnji dve avtorjevi pesniški zbirki, Modra obleka in Roke v dežju. Obe nosita dokaj raznolike rezultate ter pričata o avtorjevi zmožnosti prehajanja med raznolikimi ustvarjalnimi izhodišči. Medtem ko smo recenzijo zbirke Modra obleka že brali na Dnevnikovih straneh, smo tokrat pozorneje brali Roke v dežju, ki so kot večina dosedanjih zbirk večplasten jezikovni iztržek, hkrati pa nosijo bogastvo miselnih izsledkov in na trenutke skoraj bahavo razkošje navzkrižnih povezav, ki pričajo o posedovanju jezika. Nemogoče je odgovoriti na dilemo, ali je posedujoči jezik ali njegov uporabnik. Vsekakor pa je posedovanje jezika več kot goli užitek, eksperiment in igra, posedovanje jezika je v službi mišljenja.
Roke v dežju so hkrati ena najdaljših samostojnih pesniških zbirk, kar smo jih v zadnjih letih prestregli. Pesmi, ki se nizajo čez 170 strani, značilno nihajo med različnimi načinovnimi in kvalitativnimi skrajnostmi. Skupno jim je, da v njih kar naprej zadevamo ob misel, ki se zdi iz globoke intelektualne ilegale, saj nastaja v avtonomnem in radikalno drugem spoznavnem redu, ki je v izrazito dialoškem odnosu do reda stvarnosti. Pesmi sicer sledijo posameznim temam in motivom, a skupno Komeljevim poskusom je, da na svojem hrbtu vse pesmi nosijo isto težo. Zdi se, da je ključni problem take poezije, da sploh spregovori, da sprejme izziv govorice. Ob nekem polnopomenskem, a hkrati nesmiselnem vprašanju razmišlja tako: »(O tem sem lahko spregovoril samo tako, da nisem več mogel govoriti. Nisem molčal. Kako naj molči, kdor ne more več govoriti?)« Pesemski motivi sicer rastejo iz konkretnosti, a te motive avtor prestreza, preden bi postali pesem z motivom, in pesmi pelje v območje večglasja, mnogopomenja, dvoumnosti, nesmislov, pogosto v brezglasje. Ključno pa je, da s teh jezikovnih tvorb vedno visi čista misel. Pesmi so najbolj prepričljive, kadar misel visi na najtanjši niti. Precizna natančnost in nepregorna jezikovna pedantnost je tam, da bi se pesmi v končni fazi otresle vseh identitet. A brez da bi zakrivale svoj izvor. V največji možni meri velja za Komeljevo poezijo tisto, kar bi moralo veljati za vsako pesniško besedilo. Da je zunaj pesniškega diskurza nemogoče točno govoriti o njej. Da je njen najbolj natančen korespondent nova pesem, kot je tudi sama odgovor na druge.
Komeljeva pesniška stavba pušča široko odprta vrata hermetičnim branjem in izbranim poskusom v sofistiki. Rekli bi, da je bogat arzenal za sekundarna interpretativna besedila in med sabo silno raznolike geste razumevanja in razlaganja. Še najbolj zanesljiv vodnik po njegovih pesmih je intuicija in bralska globina, ki skuša korespondirati z avtorjevo. Medtem ko je za mnoge pesnike to usodno, se zdi, da je Komelj med izbranimi predstavniki svojega poklica, ki si lahko v jeziku dovolijo največ in vse, saj poetiko vzdržuje vznemirljiva intelektualna ostrina, ki presega vsakršno besedilno povprečnost. Ni mnogo pesnikov, ki bi Ljubezensko pesem danes zmogli in upali oblikovati tako: »Rad bi govoril s tabo / kot komunist / s komunistom.« In to ne da bi zase zahtevali prizanesljivost. Od tod Komeljeva morda najbolj določna značilnost, vznemirljiva hkratnost transparentnosti in enigmatičnega.