Slovenija ima na neki način srečo, da so slovenska trma, sposobnosti in inovacijski duh preprečili, da bi industrija v celoti izginila. Naša industrija je doživela velike transformacije, preživela je tudi to, da ji politika nikoli ni bila naklonjena. Hkrati je hitro spoznala, da je pravi odgovor izvoz. Slovenija danes tako izvozi več kot leta 2008. Vedeti je treba, da slovenska podjetja ne moremo biti največji igralci, imamo pa lahko veliko vlogo v tržnih nišah, kjer moramo imeti zelo visoke cilje. Če se izrazim v športnem žargonu: to ne pomeni uvrstitve v drugi tek v slalomu, ampak se moramo uvrstiti na prvo, drugo ali tretje mesto. Med drugim si želimo tudi to, da bi podporno okolje v Sloveniji naredili takšno, da bi bili izvozniki lahko še uspešnejši, in da bodo pogoji takšni, da bi lahko pritegnili tudi tuji kapital. Vendar ne tuji kapital le v smislu prevzemanja, ampak tudi kot neposredne investicije.
V javnosti je zaznati zmoten pogled na to, zakaj se je kapital selil in našel priložnosti na Poljskem, Češkem in Slovaškem. Ne zaradi poceni delovne sile, ampak zato, ker njihov šolski sistem producira kadre z znanji in sposobnostmi, ki jih potrebuje industrija. Slovenska industrija je doživela mačehovski odnos države, pa kljub temu njen delež v BDP znaša več kot 20 odstotkov, kar je tudi cilj predsednika evropske komisije Junckerja in njegove ekipe. In kdo so danes zmagovalci v Evropi? To so Nemci, ki jim delež industrije v BDP ni nikoli padel pod 20 odstotkov, in Avstrijci. Torej države, ki so že zdavnaj spoznale, da brez industrijskega sektorja ni delovnih mest in prihodnjega razvoja pa tudi obstoj družbe je postavljen pod vprašaj.
V Sloveniji bomo dobili novo slabo banko, tokrat za mala in srednja podjetja. Novo družbo, ki bi prevzela slabe terjatve. Kako komentirate dejstvo, da banke niso same sposobne upravljati slabih terjatev?Nisem prepričan, da banke tega ne bi znale delati. Ker pa so bile banke soudeležene pri nastanku tega problema, je verjetno že zaradi higiene bolje, da to izvaja nekdo drug. Ker je morda manj pristranski, kot bi lahko bil, če bi to delali znotraj bančnega segmenta. Pomembno pa je, ali imajo v slabi banki in SDH kader, ki ni le sposoben brati računovodske bilance podjetij, ampak tudi videti, ali ima podjetje prihodnost na trgu.
Marsikdo se v teh dneh znova sprašuje, kako je pravzaprav nastal seznam strateških naložb države. Je posledica močnega lobiranja, kot naj bi bilo v primeru prezadolžene holdinške družbe Sava?Nikoli se nisem intenzivno poglobil v ta seznam. Drži pa, da vsak seznam odseva tudi določen politični interes. Temu se tudi zaradi majhnosti naše družbe ne da v celoti izogniti. Načeloma nisem zagovornik niti domačega niti tujega kapitala; zagovarjam pa dobre lastnike.
Kakšno je stališče zbornice o plačni aferi v slabi banki? Je vlada podlegla lobijem in omrežjem ali se je pravilno odločila za odpoklic glavnih izvršnih direktorjev Nyberga in Manssona?GZS ima o tem jasno stališče: vlada bi morala zagotoviti takšno vodstvo slabe banke, ki bo delalo v korist davkoplačevalcev in prihodnjega razvoja zdravih jeder v podjetjih v prestrukturiranju, ne pa akterjev, starih lastnikov in drugih deležnikov v posameznih primerih. Dejstvo pa je, da vsako prestrukturiranje podjetij zahteva čas in z ustanovitvijo slabe banke se je prestrukturiranje podjetij v težavah pospešilo. Vprašanje je, ali bi se brez DUTB to odvijalo tako hitro, kot se je začelo zdaj.
Ali je po vašem mnenju čas za ukinitev tako imenovanega Lahovnikovega plačnega zakona in s tem omejitev pri plačah vodilnih menedžerjev v državnih podjetjih?Zakon je na eni strani morda preprečil določene ekscese, po drugi strani pa je izločil negativno selekcijo pri upravljanju oziroma vodenju podjetij. A zdaj je čas za resen razmislek o spremembi tega zakona.
Ali ni paradoksalno, da v GZS pridigate o dobrem gospodarjenju in poslovanju, kaj vse bi morala storiti vlada, hkrati pa je zbornica lani skoraj početverila izgubo?Ta izguba ni iz poslovanja, ampak iz premoženjskega dela zbornice. GZS je, kot veste, z zakonom ostala brez obveznega članstva. In kar nekaj časa je trajalo, da se je našla končna rešitev za delitev premoženja med trgovinsko zbornico in GZS. Premoženje je zdaj razdeljeno. Če izguba ne bi bila iz nepremoženjskega dela, bi bilo to alarmantno, ker pa je izguba nastala v premoženjskem delu, je bila obvladana. Računamo, da bodo naše bilance letos bistveno boljše. Veliko dela smo vložili v racionalizacijo in optimizacijo stroškov, saj skupaj z regijskimi zbornicami zaposlujemo okoli 110 ljudi, kar je približno trikrat manj kot v preteklosti.
Koliko ste imeli lani neplačanih članarin in kako jih izterjate? Še pred dobrima dvema letoma ste imeli sklenjeno pogodbo z zunanjim izvajalcem, podjetjem Cofface Slovenija, ki je za vas opravljalo izterjavo neplačanih članarin.GZS pri izterjavi neplačnikov uporablja klasične prijeme. Ti vključujejo tako telefonsko izterjavo in pošiljanje opominov kot obisk podjetja. Če pri tem nismo uspešni, poskušamo takšnega dolžnika izterjati s pomočjo zunanjega podjetja. Sodna izvršba je skrajni ukrep. Konec lanskega leta smo imeli okoli 10 odstotkov neplačanih članarin iz tekočega leta, kar pa smo z omenjenimi ukrepi dodatno zmanjšali. Vedno pa obstajajo podjetja, ki zaidejo v zelo resne težave, kjer pa v vlogi navadnega upnika skoraj nimamo možnosti poplačila naših terjatev.
Drži, da v GZS skupaj z Obrtno-podjetniško zbornico pripravljate teren za ponovno uvedbo obveznega članstva v zbornicah?S tem nisem seznanjen, zagotovo pa bodo na tem področju pogledi vedno različni. Zagotovo bi bilo treba najti določeno rešitev. Neobvezno članstvo, kot ga imamo v zbornici danes, združuje vse tiste, ki menimo, da samo združeni lahko dosežemo določene cilje, povezane z gospodarstvom. Kako drugi deležniki, ki niso člani zbornic, na isti način pridobijo določene storitve, s tem da jim ni treba nič prispevati, pa je vprašanje, ki ga bo treba rešiti v prihodnjih letih. Ne zagovarjam stališča, da bi moralo biti članstvo v GZS spet obvezno. Razmisliti bi morali predvsem o obliki določenega prispevka, iz katerega bi se financiral del dejavnosti zbornice.
Ali poslovna stavba GZS, tako imenovana Esmeralda, ni tipičen primer zgrešene investicije?Odgovor postavljam z vprašanjem: zakaj pa ne bi bila ta stavba sedež slovenskega gospodarstva, vključno s sedežem gospodarskega ministrstva, trg pred stavbo GZS pa trg slovenskega gospodarstva? Poglejte, ko pride na uradni obisk v Slovenijo tuja delegacija, je GZS stičišče oziroma sedež – v Esmeraldi se srečajo politiki in gospodarstveniki. Si predstavljate, da ne bi imeli tovrstne stavbe? Jaz ne. Gospodarske zbornice v tujini imajo določen ugled in strahospoštovanje politike, saj se vsi zavedajo, da dodana vrednost nastaja v gospodarstvu.
V GZS ste torej kritični do predlogov državnega proračuna za prihodnji dve leti, češ da ni realen. Trdite, da je predviden višji priliv od DDV, kot je bil v času največje gospodarske rasti, čeprav imamo BDP ne glede na rast na ravni leta 2008.Ne, BDP je še vedno pod ravnijo iz leta 2008. Res pa je, da je izvoz višji, kot je bil leta 2008. Realni sektor je torej naredil domačo nalogo, javni sektor pa še vedno ne. Razprava, da le javni sektor zateguje pas, je debela laž. Poglejmo podatke: masa plač v javnem sektorju se je od leta 2008 do danes povečala za 9 odstotkov, v zasebnem gospodarstvu pa le za 2,7 odstotka. In tu se še ne konča: v javnem sektorju je danes zaposlenih 3000 ljudi več, v zasebnem pa 67.000 manj. Iz tega je jasno, kdo je nosil največje breme krize. In smešno je govoriti, da smo že prišli iz krize, saj smo prišli le do točke, ko smo krivuljo padanja ustavili in jo začeli rahlo potiskati navzgor. Rahlo olajšanje pa še ni znamenje, da smo prišli iz krize. Po enakih stopnjah rasti kot v zadnjih dveh letih bomo po optimističnem scenariju šele leta 2017 realno na isti ravni BDP na prebivalca kot leta 2008!
