Po našem včerajšnjem razkritju, da so v francoski tovarni avtomobilov smart zaposleni glasovali za podaljšanje delovnega časa in se z odpovedjo svojim pravicam ubranili pred tem, da bi jim novomeški Revoz prevzel proizvodnjo tega avtomobila, smo preverili, ali v novomeškem Revozu vedo, da so zaposlenim v Daimlerjevi tovarni v Hambachu grozili s cenovno konkurenčnejšo slovensko delovno silo. »Strateške odločitve so pristojnost matičnih podjetij, o posameznih hipotezah nismo seznanjeni in nanje nimamo vpliva,« je za Dnevnik povedala Nevenka Bašek Zildžović, vodja službe za stike z institucionalnimi javnostmi in mediji v novomeškem Revozu.
Poročali smo, da je minuli konec tedna 800 zaposlenih v Daimlerjevi francoski tovarni v Hambachu izglasovalo podaljšanje delovnika s 35 na 39 ur na teden in si s tem zagotovilo nadaljevanje proizvodnje dvosedežnega smarta. Gre za Daimlerjeva prizadevanja za povečanje konkurenčnosti in produktivnosti njegovih tovarn. Delavci so privolili v 12-odstotno podaljšanje delovnega tedna, plače pa se jim bodo povišale le za šest odstotkov. V nasprotnem primeru bi namreč po navedbah vodstva proizvodnjo omenjenega modela smarta iz njihove tovarne preselili v Novo mesto, kjer so, kot so jim dali vedeti, stroški dela nižji.
Andrej Zorko, izvršni sekretar za trg dela in delovno pravo ter socialni dialog pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), je nad tovrstnim načinom reševanja problematike stroškov dela, ki so se ga domislili v Daimlerjevi francoski tovarni v Hambachu, ogorčen. »Tak način je popolnoma nesprejemljiv, saj vodi v socialni damping in zniževanje delavskih pravic. Z izsiljevanjem 'sprejmi daljši delovnik ali odidi' so postavili delavce dobesedno pred strelski vod,« opozarja Zorko, ki je prepričan, da bi morala zakonodaja takšna ravnanja podjetij prepovedati in jih kot nedovoljena ostro obsoditi. Zorko je ob tem spomnil tudi na podobne primere v Sloveniji, kjer se zaposlenim grozi s selitvijo proizvodnje na Kitajsko in drugam.
O morebitni selitvi proizvodnje dvosedežnega smarta iz Hambacha zaposleni v Revozu ne vedo nič. »Vsaj sindikat o tem nič ne ve, tudi neuradno se o tem prav nič ne govori,« je poudaril predsednik sindikata v Revozu Slavko Pungeršič. »Me je pa pred dvema tednoma klical neki nemški novinar in me spraševal, ali kaj vem o dogodkih v Hambachu in o tem, kakšne so plače v Revozu,« je povedal sindikalist.
Povprečna plača v novomeški tovarni je malenkost nižja od povprečne slovenske plače, ki je po zadnjih podatkih 1539 evrov bruto, oziroma nekoliko višja od povprečne plače v industriji. Včeraj zaposleni niso bili na svojih delovnih mestih, pač pa doma. V dogovoru med sindikatom in vodstvom bodo namreč letos imeli dvanajst nedelovnih dni, ki jih bodo prihodnje leto nadomestili z delovnimi sobotami.
Revoz ima s tovarno Smart v Hambachu stike v okviru projekta Edison, ki izhaja iz strateškega partnerstva med zvezo Renault-Nissan in Daimlerjem. Vsi trije modeli, tako Revozova smart forfour in twingo ter Hambachov dvosedežni smart, so namreč izdelani na skupni konstrukcijski osnovi. Zato je med tovarnama veliko izmenjav, vendar izključno na tehnični in operativni ravni.
Mikrodogovori za povečevanje konkurenčnosti
Tovrstni mikrodogovori, kakršne so si mimo veljavne zakonodaje omislili v omenjeni Daimlerjevi francoski tovarni za povečanje svoje konkurenčnosti, so bili torej v preteklosti že udejanjeni tudi v nekaterih slovenskih družbah. »Leta 2009, ko so nekatera industrijska podjetja izgubila del svojega trga, so menedžment in zaposleni sklenili interne socialne pakte in skladno z njimi privolili v znižanje plač, na skrajšani delovni urnik, na čakanje na delo doma. Tako so ohranili podjetja in te družbe so zdaj kar vitalne,« opozarja Samo Hribar Milič iz Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Gre za primere idrijskega Kolektorja, železarne Štore Steel in pa tovarne Unior, kjer so bili v času velike krize pripravljeni sprejeti drugačne pogoje dela ne glede na veljavne kolektivne pogodbe.
Hribar Milič ocenjuje, da so sindikati eden ključnih zaviralcev sprememb, predvsem na področju javnega sektorja in delovnopravne zakonodaje. »Rigidnost delovnega razmerja ne zagotavlja službe, pač pa slednjo zagotavlja konkurenčnost gospodarskega subjekta,« dodaja prvi mož GZS. Slovenija je v desetih letih izgubila velik del svoje konkurenčnosti, ker je bila rigidna in egalitarna in ni bila pripravljena na spremembe, je prepričan. Ob prvi obletnici Cerarjeve vlade na GZS še poudarjajo, da so pričakovali več pripravljenosti na spremembe in potrebne reforme.
