»Nihče ne ve, koliko je treba narediti in kaj je treba narediti, nobenih kriterijev ni,« je tujim strokovnjakom, ki jim je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc naročila presojo slovenskega zdravstvenega sistema, potožil eden od slovenskih zdravnikov. Izsek iz obsežne analize, pri kateri sodelujejo s Svetovno zdravstveno organizacijo, zanjo pa so namenili 360.000 evrov, kaže, da imajo številne težave slovenskega zdravstva isto rdečo nit. Čeprav ima tudi dobre plati, kot je močno in dostopno osnovno zdravstvo, je ujeto v organizacijski kaos. Formalno so bolnišnice na primer zavezane k dosledni skrbi za varnost in kakovost zdravljenja, v praksi pa nima nihče pregleda, koliko v resnici storijo za svoje paciente.
Razčistiti financiranje, potem pa boljšim plačati več
Vsaka bolnišnica mora na primer meriti kazalnike kakovosti, kot sta pogostost razjed zaradi pritiska ali doslednost pri skrbi za higieno rok pri zaposlenih. A lahko to v praksi razume vsaka po svoje, kaže analiza, ki pa še ni dokončna (prve izsledke naj bi javnosti predstavili konec meseca). Vsaki bolnišnici posebej je prepuščena tudi priprava kliničnih poti, ki določajo primerne načine zdravljenja in diagnostike pri posamezni bolezni. Rezultat tega, da ni (zadostnega) usmerjanja na državni ravni, so ogromne razlike znotraj zdravstva. Kakšnega zdravljenja in diagnostike bo pacient deležen, je lahko tako precej odvisno od tega, v kateri bolnišnici je pristal. Poleg tega je nadzor nad tem, kako v bolnišnicah, zdravstvenih domovih in pri koncesionarjih zdravijo svoje bolnike, razdrobljen in nezadosten.
Konkretnih napotkov za Slovenijo v analizi ni. Med možnimi rešitvami pa tuji strokovnjaki vseeno omenjajo uvedbo finančnega nagrajevanja zdravstvenih domov, bolnišnic ali koncesionarjev z boljšimi rezultati zdravljenja. Na Danskem na primer šteje, kako dobro kje skrbijo za bolnike z diabetesom, so ponazorili. A preden bi šli v to smer tudi v Sloveniji, bi morali postaviti pregledna merila za financiranje, so spomnili na še eno slabost tukajšnjega zdravstvenega sistema.
Vršilec dolžnosti generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije Samo Fakin poudarja, da od bolnišnic že zahtevajo spremljanje kakovosti dela, a priznava, da ti podatki niso zanesljivi. »Takoj bi bili za to, da bi bolnišnice financirali glede na kakovost, če bi imeli zanesljive podatke o tem. Na nacionalni ravni bi bilo treba zato ustanoviti zavod oziroma agencijo za kakovost, ki bi to stalno spremljala.« Čeprav večinoma povzema že znano, se zdi Fakinu analiza dobro izhodišče za spremembe v zdravstvu. Z argumenti, ki jih navajajo tuji strokovnjaki, jih bo namreč lažje izpeljati.
Komunikacijski mrki prej pravilo kot posebnost
Poleg slabega pregleda oblasti v zdravstvu nad tem, kaj se dogaja na terenu, pa analiza, ki naj bi bila pozneje podlaga za zdravstveno reformo, kaže tudi na slab pretok informacij o bolniku. Komunikacije med družinskimi zdravniki in bolnišničnimi specialisti je bore malo, večinoma pa se o svojih (skupnih) pacientih pogovarjajo le takrat, ko gre za nujne primere. Bolnikova pot skozi zdravstvo bi morala biti bolj povezana, opozarjajo analitiki Svetovne zdravstvene organizacije.
Podobno pri svojem delu ugotavlja ljubljanska zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade Zore. »Pacienti povedo, da se zdravniki včasih kar ob njihovi postelji med sabo prepričujejo, kdo ima prav glede zdravljenja. Eden trdi eno, drugi nekaj drugega. Ali pa pacienta v ambulanti vprašajo, 'kdo mu je pa to delal'. Takšne situacije so zelo neprijetne, a velikokrat vsak dela po svoje.« Tudi sama ugotavlja da bi bilo smiselno vzpostaviti institucijo, ki bi za poenotenje pristopov k zdravljenju in kakovost skrbela na državni ravni – a le, če bo imela zadostna pooblastila. »Nadzor ni dovolj. Če agencija ne bo mogla ukrepati in skrbeti za izboljšave, je čisto vseeno, ali jo v Sloveniji imamo ali ne.«
