Na obronkih travnikov, še večkrat pa na divjih odlagališčih ali podobnih s plevelom zaraslih površinah, lahko opazimo visoke rastline s kot sonce rumenimi, sončnici podobnimi cvetovi. To je topinambur ali jeruzalemska artičoka ali čičoka, kot rastlini pravijo pri naših sosedih na Hrvaškem. Nekoč so jo imenovali tudi divji krompir ali laška repa in je bila hrana revežev tudi pri nas. In res je v sorodu s sončnicami. Jeruzalemska artičoka izhaja iz Severne Amerike. Menda jo tako imenujejo, ker so jo italijanski priseljenci v Ameriki poimenovali girasole, sončnica, angleški priseljenci pa so to razumeli kot Jeruzalem.
Razgibani gomolji vsestranske uporabe
V Evropo so prišli v 16. stoletju. Čeprav je francoski raziskovalec Samuel De Champlain, ki je rastlino prinesel v Evropo, to skuhal z maslom in jo zaradi podobnega okusa poimenoval artičoka, so sprva rastlino gojili na vrtovih kot okrasno. Zraste namreč do dva metra visoko, njeni sončni cvetovi pa so pravi balzam za oči v jesenski megli. Šele v 19. stoletju so jo začeli uporabljati za krmo živali, velike lakote pa so jo postavile tudi na krožnike ljudi. Kar ni napak, ima namreč izjemen okus. V zadnjih letih je postala ponovno priljubljena, saj je primerna prehrana za diabetike in nizkokalorična. Tako je le vprašanje časa, kdaj jo bodo razglasili za superživilo. Topinambur je zanimiv zato, ker se gomolje nabira pozno jeseni, ko rastlina odcveti, v krajih, kjer ni snega, pa jih lahko nabirajo vso zimo. V resnici bi jih tudi v naših krajih lahko nabirali pozimi, saj gomolji v zemlji prenesejo zmrzal. Gomolji so milo rečeno razgibane oblike, po okusu pa nekje med zeleno in krompirjem. Vsebujejo manj škroba kot krompir, a precej več inulina. Lahko jih jemo na tanko narezane v solatah, skuhane kot priloge, kot pire krompir, kot pražen krompir, lahko jih tudi ocvremo, odlični so v juhah, kuhinjski avanturisti pa jih lahko spremenijo v kremo za sladice ali celo spečejo kruh.
Na vrtu kot nezahtevna enoletnica
Zanimivo je, da jih z lahkoto gojimo na vrtu. Jeruzalemske artičoke so večletne rastline, a jih gojimo kot enoletnice, ker pač jeseni izkopljemo gomolje, saj bi se sicer hitro razrasle po vsem vrtu. Ima pa rastlina še eno odlično lastnost za gojenje – prenaša sušo; čeprav ima raje lahko rušo, bo uspevala v vsem razen v ilovici, ker ji zastajanje vode v zemlji ne godi. Najbolje je, da jo na vrtu posadimo na sončno mesto, ki bo tako ostalo tudi še jeseni. Lahko jo posadimo takoj zdaj, pozno jeseni ali pa v začetku pomladi. Če jo posadimo jeseni, jo lahko tudi pokrijemo s slamo ali listjem. Zasadimo jo od šest do deset centimetrov globoko, z razmikom pol metra. Med rastjo jo enkrat ali dvakrat okopljemo in zasipamo podobno kot krompir.
Rastlina bo rasla vse poletje, nato pa jo lahko nabiramo od oktobra pa vse do začetka pomladi. Preden gomolje izkopljemo kot krompir, stebla posekamo. Ker gomolji zunaj zemlje niso dolgo obstojni – še zdaleč ne tako kot krompir, saj se hitro posušijo –, je najbolje, da jih izkopamo tedaj, ko jih potrebujemo. Torej: motiko v roke in na gmajno za avtocesto ali ob reko izkopavat gomolje. Nekaj jih nemudoma pojejte, druge posadite na vrt.
