Glavna zahteva ruske avantgarde je bila, da preneha svet le upodabljati, ampak ga začne spreminjati. Da umetnik ni več le »klasični« umetnik, ki s posnemanjem beleži svet okoli sebe. Da umetnik dejansko postane inženir. Kar ni uspelo avantgardi, je po Groysovem mnenju političnemu sistemu, ki se je spremenil v nekakšnega (super)umetnika, ki mu celotna družba predstavlja »umetniški material«, ki se ga »gnete« in preoblikuje, da pridobi želeno »obliko«. Ali kot se je izrazil Stalin: »Proizvodnja duš je pomembnejša od proizvodnje tankov…«
Mogoče delo trenutne ministrice za kulturo lahko razumemo prav v tej luči? Da torej nadaljuje neko že davno začeto delo in ga namerava pripeljati do skrajne konsekvence? V mislih imam delo avantgardnega umetnika Avgusta Černigoja.
Trst je bil konec 19. stoletja najbolj multikulturno in najbolj svetovljansko slovensko mesto. Tam se je leta 1898 rodil Černigoj. Bil je edini Slovenec, ki je kdaj obiskoval avantgardno umetniško šolo Bauhaus. Leta 1924 je v telovadnici Tehnične srednje šole v Ljubljani priredil »Prvo konstruktivistično razstavo«. Razstavljeni so bili kolaži, makete, napisi: Umetnik mora postati inženir, inženir mora postati umetnik! Umetnost je mrtva… Dogodek je bil zelo odmeven, tako pozitivno kot negativno, uradnih kritik pa skoraj ni bilo, saj je bilo prikazano tako novo, da se kritiki niti niso znali odzvati. Zaradi proletarskih političnih konotacij, ki jih konstruktivizem nosi s seboj, pa je že začel Černigoj postajati družbeno problematičen. Čez leto je v Jakopičevem paviljonu priredil drugo razstavo, prav kmalu zatem pa je moral zapustiti Ljubljano, saj so med njegovo pošto našli komunistično revijo La Fédération balkanique.
Vrnil se je v Trst. Tam so leta 1927 skupaj s somišljeniki v paviljonu Ljudskega vrta ustvarili tako imenovani Tržaški konstruktivistični ambient. Na stenah ni bilo nobenih slik več, prav tako ne na podstavkih. Konstrukcije so visele na nitkah, umetnine so stopile v prostor in se soočile z gravitacijo. Originalni ambient žal ni preživel, ohranila pa se je fotografija in nekaj pričevanj. Leta 2011 ga je v prostorih ljubljanske Moderne galerije rekonstruirala ekipa strokovnjakov, med njimi Miha Turšič, ki se je po štirih letih tja vrnil in začel… gladovno stavkati.
Izbira prostora za stavko seveda ni naključje. Enega izmed objektov – levitacijsko konstrukcijo – je Dragan Živadinov uporabil pri prvi predstavi v breztežnostnem prostoru sploh: Biomehanika Noordung. Isti »lebdeči objekt« danes predstavlja temeljni zaščitni znak Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologi (Ksevt), katerega soustanovitelj je Miha Turšič. Za gladovno stavko se je odločil zaradi finančnega stanja ter »birokratskega politikantstva« predstavnikov ministrstva za kulturo. Čeprav je za odločitev absolutno odgovoren sam, kakor tudi za posledice na lastno življenje (ali zdravje), pa si je večina javnih podpornikov enotna v tem, da njegova stavka načenja vprašanja širšega odnosa države do kulture, ki presegajo »le« Ksevt. Prav tako pa, da na simbolni ravni njegovo stradanje odraža z vsakim letom večje »stradanje« kulturnega sektorja.
Mimogrede, na nedavni tiskovni konferenci ob izdaji slovenskega prevoda knjige Kapital v 21. stoletju se je filozof Luka Omladič dotaknil običajnih apologij visokih plač menedžmenta (trenutno aktualno zaradi slabe banke) v primerjavi z umetniškimi. Namreč, ne samo »insajderji«, celo splošna populacija že skoraj deli mnenje, da strokovnjaka na področju menedžmenta dobimo lahko le za velik denar. A zakaj samo tam? Zakaj se torej ta »ljudska modrost« ne nanaša še na kak drugi sektor? Zakaj se zelo redko kdo vpraša, če ne dobimo tudi vrhunskih umetniških rezultatov z dobrimi plačami umetnikom in vlaganjem velikih sredstev v polje umetnosti? Takšno vprašanje ima pri nas seveda bolj kot ne status retoričnega.
Ampak da se vrnemo k izhodiščni ideji. Mogoče ministrici povsem napačno pripisujejo, da ni najbolje seznanjena s področjem, ki ga pokriva, da je pretirano navezana na ljubiteljsko kulturo, da zaradi zmanjševanja sredstev profesionalne umetnike usmerja v amaterizem... Nemara je njena ideja radikalnejša in daljnosežnejša. Mogoče ima, po analogiji z uvodno Groysovo idejo, politično-umetniške ambicije, ki bodo spreminjale družbo? Černigoj in drugi avantgardisti so imeli za cilj, da »klasične« umetniške oblike (štafelajne slike, mimetični kipi…) popolnoma izginejo, saj so postale zastarele. Mogoče je trenutna ministrica prišla do sklepa, da je naslednja umetniška stopnja tista, kjer lahko izginejo tudi… umetniki?
