A še zjutraj je nameraval Turšič gladovno stavko nadaljevati, potem pa je tehtnico »pet minut po dvanajsti« prevesilo mnenje direktorata za javno računovodstvo, da je bila lanska poraba pogodbenih sredstev v Ksevtu – v nasprotju s stališči ministrstva za kulturo – upravičena in transparentna. »To mi zadošča, da neham ogrožati svoje zdravje in se skupaj z vladno ekipo posvetim konstruktivni tranziciji Ksevta v funkcionalno institucijo. Od ministrstva za kulturo pa seveda pričakujem, da zavrže zahtevek občini Vitanje za vračilo sredstev, da se bomo lahko posvetili sanaciji položaja,« pravi Turšič.
Naj vas za začetek vprašam: kako se počutite?Vesel sem. Teh sedemnajst dni ni bilo lahkih. Sicer pa: prvič sem gladovno stavkal, tudi postil se nisem še nikoli, tako da je bila to zame prva tovrstna izkušnja. Na splošno sem se počutil dobro, tudi zdravje je v redu – res pa je, da sem bil v zadnjih dneh zelo hitro izčrpan, kakšnih večjih naporov nisem zmogel. Toda gladovna stavka je takšna vrsta protesta, da česa posebnega niti ne počneš, ampak bolj ždiš in čakaš, zato je bilo lažje zdržati.
In kako sicer gledate na potek vašega protesta?Ko se odločiš za gladovno stavko in to narediš s pozicije etike ter imaš pri sebi vse razčiščeno, potem imaš tudi moč – celo v primeru, če imaš nasproti državo. Kajti če so tisti, ki jih protest zadeva, etični, se bodo dovolj hitro odzvali; če so funkcionalni, se bodo zadeve premaknile; in če se vzpostavi dialog, ni več težav. V nasprotnem primeru se stvari vlečejo, vendar pa to samo razkriva njihov pravi značaj. Med to stavko je udarila na plan vsa psihopatologija trenutnega ministrstva za kulturo, ki je dejansko nastrojeno proti umetnikom. Ves čas stavke ni bilo nobenega dialoga s strani ministrstva, razen enega srečanja z ministrico (po katerem so na ministrstvu ugotavljali, da »ni pravih razlogov za stavko«, op.p.), skozi medije so nas kriminalizirali. S tem se je potrdilo vse, kar sem povedal ob začetku stavke. Maske so padle.
In za točne so se izkazale vaše izjave, da ministrstvo z nerazumevanjem in prezirljivim odnosom do ustvarjalcev onemogoča in uničuje umetnost?Tako je.
Kakšen se vam zdi položaj ta trenutek?Poglejte, dejstvo je, da je metodologija ministrstva za kulturo oziroma njegovega direktorata za ustvarjalnost uničila neko institucijo. V tem konkretnem primeru je šlo za Ksevt, toda na isti način, le da po tihem, je umrlo že marsikaj. Številni umetniki, skupine ali producenti so se v zadnjem času nehali ukvarjati z umetniško produkcijo, ker je ministrstvo za kulturo s svojim odnosom zatrlo njihovo delo. In zame je bilo to nesprejemljivo. Ksevt je zdaj, kot se zdi, rešen – toda ministrstvo bo moralo priznati, da dela narobe, v odnosu do kulturnikov bo moralo nekaj spremeniti. Kaj pomaga vzpostavljanje institucij, kaj pomaga financiranje, če imaš tu še nekoga, ki ne razume, ruši in uničuje? Ksevt je navsezadnje že imel dovolj učinkovito formalnopravno obliko, a so ga v katastrofo z nerazložljivim početjem privedli uradniki, ki bi morali skrbeti za njegovo nemoteno delovanje.
Mislite, da do tega prihaja zaradi neznanja ali zaradi česa drugega?Razlogov je veliko, ključni pa je ta, da ministrstvo za kulturo, kakršno je zdaj, ne deluje – ni vizije, ni metod, ni ciljev, ni dialoga. Ni ničesar, kar bi moral imeti takšen državni organ v 21. stoletju. Zato tudi ničemur več ne služi.
Vaša prva zahteva je bila odstop Biserke Močnik s položaja direktorice direktorata za ustvarjalnost in vseh drugih funkcij na ministrstvu. Zakaj ne odstop ministrice za kulturo, ki jo je navsezadnje imenovala na ta položaj?Ministra ponudi koalicijska stranka, predlaga predsednik vlade in potrdi parlament. To je njihova stvar in njihova odgovornost, ne želim se vmešavati v to. Razumno pa se mi je zdelo konkretno pokazati tja, kjer neki birokrat na neki določeni poziciji ne opravlja svojega poslanstva. To, da neka kulturna institucija propada, da o tem govoriš vse leto, opozarjaš in poskušaš poiskati rešitev, on pa ne naredi nič, niti odzove se ne, je popolnoma nesprejemljivo.
Ali menite, da je šlo za namerno destruktivno delovanje?Nočem biti sodnik, niti tožnik; s protestom sem hotel pokazati na določene težave. Mnogi so menili, da z gladovno stavko izsiljujem. A to ni res: zgolj opozarjal sem. Ko z opozarjanjem naletiš na razum, dobiš tudi neki odgovor. Kjer razuma ni, pa to razumejo kot izsiljevanje. Vendar to ni moj problem.
Do ključnih premikov je prišlo v sredo, zdi se, da vam je takrat nekaj optimizma vlil tudi obisk predsednika vlade Mira Cerarja.Obisk predsednika vlade je bil seveda najpomembnejši, so pa tu svojo demokratično nalogo opravili tudi člani državni sveta, ki so razumeli moj položaj in moje zahteve ter sprejeli ustrezne sklepe. In tudi poslanci v državnem zboru so razumeli, v čem je problem. Sprejeli so zelo pomenljivo sporočilo: komunicirajte. To, da mora državni zbor ministrstvu za kulturo na kakršen koli način povedati, naj komunicira in naj se potrudi za konstruktivno rešitev, jasno kaže, kje je bila zares težava.
Nakazana rešitev za Ksevt, torej ustanovitev Slovenske vesoljske agencije, ki bo koordinirala delovanje ministrstev za gospodarstvo, kulturo in izobraževanje, Ksevt pa bi bil v njej eden od deležnikov, je podobna tistemu, na kar ste v smislu možne strategije namigovali že ob začetku stavke.Ta oblika rešitve ni nova, o njej smo mnogi premišljevali že dlje časa, tudi v polju znanosti, izobraževanja in industriji. Gre za sinergije, ki jih opažajo marsikje in so potrebne. Vesel sem, da ne gre samo za rešitev Ksevta, temveč za razmišljanje o skupni strategiji, o celostnem nacionalnem pristopu glede dejavnosti v vesolju. Tu moram za zrelost čestitati ministru za gospodarstvo, ki je naredilo glavni korak in prepoznalo kulturo kot pomemben dejavnik za industrijo in trg. Pogost očitek kulturi je, da je zgolj strošek, da je odveč in nepotrebna, toda paradoksalno je, da ministrstvo za gospodarstvo bolje razume pomen kulture od ministrstva za kulturo. Slednje se dejansko ukvarja zgolj s kulturno ekonomijo, namesto o umetnosti pa razmišlja o računovodskih standardih.
Pa ste od ministrstva za kulturo pričakovali, da glede vaše prve zahteve vendarle naredi neko gesto?Ničesar nisem pričakoval. Nisem bil ne optimist ne pesimist, samo čakal sem. Toda ministrstvo je vse do danes ostalo vkopano na svoji izhodiščni poziciji. Kar se tiče njih, lahko propade vsa kultura, a birokrati bodo ostali, ponosni na to, da so delali zakonito, kot dobri skrbniki javnega denarja, ki se v svojem nerazumevanju umetnosti skrivajo za pravili. Ko sem se ves ta čas neuspešno spopadal s takšnim odnosom, sem najprej mislil, da je kaj narobe z mano. Šele ko sem videl, da imajo drugi popolnoma enake težave, sem spoznal, da je problem v ministrstvu. Toda ko uničijo institucijo, kot je Ksevt, ne moreš samo skomigniti z rameni in oditi. Nekaj moraš narediti.
V vaših stališčih so vas med stavko podprli številni posamezniki, vrstila so se pisma podpore iz tujine, pa vendar: kako to, da se ni praktično nihče od drugih slovenskih kulturnikov javno oglasil in povedal, da je imel enake težave z ministrstvom?Ker je to res težko narediti. Tudi meni ni bilo lahko in nikomur ni mogoče zares očitati, če tega ne stori. Kajti nasproti ti stoji totalitaren birokratski aparat, v primerjavi s katerim nisi nič in ki te lahko povsem onemogoči. Želim pa si, da bi primer Ksevt ostal kot opozorilo, da sta umetnost in kultura krhki kvaliteti človečnosti. Človeškega je vedno premalo, zato bomo vedno zahtevali več.
