Med noticami, ki so ostale v Heglovi zapuščini, se ena glasi: »Veliki mož obsoja ljudi na to, da ga razlagajo.« So možje (in ena ženska), ki so s svojimi kandidaturami zavzeli tolikšen delež političnega in javnega prostora doma in po svetu, veliki, ker zdaj toliko ljudi razlaga njihove besede, geste, videz, možnosti za uspeh in podobno? Če so, je to merilo, ki pokaže, kako ničevo je postalo politično življenje. Veličine tu ne vidim, zato pa toliko več neumnosti, človeške in politične. Neumnost pa obsoja ljudi na neumnost.
Deprimirajoče je, da pri vsem tem ni veliko novega. Podobno globoko krizo liberalizma in demokracije smo že imeli, imamo analize in kritike krize ter političnih načel, ki so jo sproducirala. Morda najpogosteje se vsiljuje primerjava z začetkom 30. let prejšnjega stoletja. Takratne intelektualne ravni ne dosegamo, perspektiva pa je podobna.
Liberalizem in demokracijo so kritizirali z levice in desnice. Ob figurah, ki so se prerinile v ospredje v ameriški volilni kampanji, mi pride na misel francoski sindikalist Georges Sorel, ki je pred stotimi leti govoril o »plutokratski demokraciji« – in jo seveda zavračal. Volitve obvladuje denar, da si tisti, ki ga imajo res veliko, zagotovijo, da bodo po volitvah obvladovali vlado. Pritoževanje nad tem, da denarni mogotci kupujejo politične položaje za svoje ljudi, je staro toliko kot moderni parlamentarni sistem. Razsežnosti, ki ga ima ta pojav v ameriški politiki, pa so brez primere v zgodovini.
V igro je ne tako dolgo tega stopilo tudi vrhovno sodišče. Medtem ko se življenje navadnih oseb vse bolj totalno podreja finančni logiki, so najvišji sodniki finančno močne korporacije razglasili za osebe in njihovo pravico do vlaganja denarja v volilne kampanje prilikovali pravici do svobode govora in mišljenja. Z vlaganjem v politiko pač izražajo svoje politično prepričanje. Kar je v tej volilni kampanji zdaj simpatično, je to, da si kandidat, če le ima dovolj denarja in ga je pripravljen porabiti za take reči, lahko kar sam kupi politično slavo in morda tudi položaj. V takem primeru postane jasno, da ni nujno kandidat tisti, ki je korumpiran, temveč politični sistem.
Na politični desnici so vprašanje razmerja med demokracijo in financami zastavljali drugače. Ob vprašanju financ se je demokracija razšla z liberalizmom. Sklicati se je bilo mogoče na Rousseauja, ki je zapisal, da o financah govorijo sužnji: »Ce mot de finance est un mot d'esclave.« Z vidika teorije moderne demokracije je tak pristop dokaj sporen, polemično pa je bil učinkovit prijem. Če demokracija, po jasnih besedah svojega velikega govorca, noče imeti opraviti s financami, je to toliko liberalnejša zadeva. Dosežek liberalizma je bil, da je finance umaknil iz dosega ljudskega odločanja in nadzora. V Weimarski republiki so v razpravah o ljudski pobudi in referendumu vidni liberalistični politiki zagovarjali stališče, da vprašanja javnih financ ne morejo biti predmet neposrednega ljudskega odločanja. Desničarji so to s pridom uporabili za diskreditiranje liberalcev, obenem pa so se radi strinjali z omejevanjem moči ljudstva.
Bolj obči argument je bil, da je bila v množični demokraciji, ki je liberalna demokracija – torej parlamentarni sistem, ki so ga obvladovali najrazličnejši tako ali drugače organizirani zasebni in skupinski družbeni ter politični interesi v različnih medsebojnih navezah in brez politične odgovornosti –, pretrgana vez med plačevanjem davkov in političnim vplivom. Tisto znamenito geslo, ki so ga ameriški uporniki uporabili proti zakoniti oblasti, da ne bodo plačevali davkov, če ne bodo imeli svojih predstavnikov v angleškem parlamentu (»no taxation without representation«), je izražalo v davnih časih obče sprejeto stališče, da kdor daje v državno blagajno, tudi odloča, kako bo država denar porabila (in obrnjeno: tisti, ki odločajo, tudi plačujejo). Tisti, ki so plačevali in odločali, so bili ljudstvo. V tako imenovani množični demokraciji večina (ne ljudstvo) odloča, kakšni bodo davki, državni proračun pa je sad zakulisnih mešetarjenj med silami, ki se prerinejo do položajev političnega odločanja. Danes davkoplačevalci nekje bolj in drugje manj plačujejo za instaliranje odločevalcev in za njihove napačne odločitve, sami pa ne odločajo o ničemer pomembnem več.
Krize in kritike izpred slabih sto let sem se lahko komaj dotaknil. Moj namen je bil predvsem sugerirati, da je primerjava smiselna, ker nam lahko pomaga razmišljati o današnjem položaju. Liberalistični sistem, ki je porodil krizo takrat, je na oblasti tudi danes. Njegova kriza takrat je bila predvsem politična in se ja kazala v depolitizaciji odločanja. Nacizem se je dvignil kot izrazito politični odgovor nanjo. Kritika liberalizma mu je v veliki meri pomagala. Zato je danes ne moremo preprosto ponoviti. Tudi liberalizem ne ponavlja takratne izkušnje: fašizem zdaj poraja v samem sebi.
