Če se vam zdi, da Hollywood v zadnjih letih zgolj reproducira filme, ki smo jih že videli, imate še kako prav. Samo letos smo videli že četrti del Jurskega parka, še en film o Maščevalcih, posnet po predlogi Marvelovih stripov, peti del Terminatorja, konec leta pa nas čaka še sedmi del Vojne zvezd. Podobnosti med filmi in zgodbami, ki nam jih pripovedujejo, pa gredo še precej globlje. Pravzaprav naj bi se vlekle, že odkar človeštvo pripoveduje zgodbe. Tako je vsaj trdil ameriški mitolog Joseph Campbell, ki je pod vplivom švicarskega psihoterapevta Carla Gustava Junga razvil teorijo monomita oziroma junaškega potovanja. Slednji naj bi bil vodilni motiv večine svetovnih mitov.
Čeprav Campbellova teorija monomita oziroma dvanajstih korakov potovanja junaka od skromnega začetka v domačem kraju prek potovanja v neznani svet, kjer se spopade s hudimi preizkušnjami, do zmagoslavne vrnitve domov kot spremenjen človek ni nekontroverzna, je med sodobnejšimi avtorji pogosto jasno razpoznavna. Takoj ko je tovrstna teorija o arhetipskih zgodbah zapisana, se namreč rad zgodi obrat med vzrokom in posledico. Teorija, ki bi morala razlagati, kaj povezuje zgodbe, postane načrt, kako mora biti sestavljena dobra junaška zgodba.
»Svetovni« mit proti »slovenskemu« mitu
Če odmislimo bolj mistične elemente, opisane v Campbellovih dvanajstih korakih junaške zgodbe, ki so predstavljeni v videu, se lahko osredotočimo na najosnovnejše motive, ki po eni strani govorijo o junakovi poti odraščanja, a po drugi strani tudi o njegovem premagovanju ujetosti v zaslepljenost in omejenost svoje lokalne partikularnosti. To junak premaga z odhodom v širni svet, kjer si razširi obzorja in postane občutljiv za občost. Zaradi novega pogleda na svet ob vrnitvi domov tega vidi v spremenjeni luči, pogosto pa se s pomočjo pridobljenih veščin povzpne tudi po lokalni družbeni lestvici.
Če je to osrednji motiv zgodb od antičnih mitov vse do Gospodarja prstanov, Vojne zvezd in Harryja Potterja, poznamo Slovenci zgodbo, ki je tem povsem nasprotna. Gre seveda za največjega slovenskega junaka Martina Krpana. Ta ne gre v svet, da bi se tam naučil novih trikov, ki jih ne bi že zdavnaj izvedel v domačem kraju, temveč gre občemu svetu ponudit nekaj slovenske lokalne pameti. Seveda zato v zameno za svoje delo tudi ne želi ničesar, kar ima ponuditi širni svet, temveč le dovoljenje, da se ta ne vmešava v njegov način življenja. Lokalna slovenska pamet pač najbolje ve, kako in kaj je treba početi. Pa čeprav se je ta pamet odločila za tihotapljenje angleške soli oziroma črnega smodnika.
