Se morda spomnite kakšnega ameriškega generala, ki bi sredi vietnamske vojne ali prvega in drugega obračuna z Irakom stopil pred kamere in dejal, da so po nesreči z letalskimi bombami razsuli šolo, polno otrok, ali pa razdejali tempelj skupaj z verniki in da incident obžalujejo? Nak, tega niste videli in slišali. Kvečjemu kakšen »ups, sorči, napaka«, a raje kot to so se jezili, da kdo je sovrage, za vraga, silil zgraditi šolo ali molilnico ravno tam, kamor padajo ameriške bombe. Neodgovorno početje domorodcev je bil poduk ameriških kvadratoglavcev s petimi zvezdicami na ramenih. Češ, v vojni so mrtvi tako krivi kot tudi nedolžni, tu ni velike filozofije.
Danes pa je čisto drugače. Eno samo oficirsko sočustvovanje, vzdihovanje in opravičevanje. To, kar si je Pentagon privoščil po treskanju z bombami po bolnišnici v afganistanskem Kunduzu, v katerem je umrlo najmanj 12 zdravnikov in 10 pacientov, presega vse meje vojaškega dobrega okusa. Ne le da so se generali zvijali kot deževniki, ampak se je tiskovni predstavnik Pentagona javnosti opravičeval kot mulo, ki je zamudil na svoj prvi zmenek, in prisegel, da bodo družinam umrlih zdravnikov in pacientov dali ustrezno odškodnino, v Kunduzu pa naredili še lepšo, večjo in sodobnejšo bolnišnico. Po njegovem cmeravem nastopu se je bilo težko izogniti vtisu, da na omenjenih vojaških šolah po novem velik del učnih ur predavajo hollywoodski režiserji in igralci. Možakar je obžalovanje zaradi incidenta v Kunduzu in napoved gradnje najsodobnejšega medicinskega centra podal čustveno bolj dovršeno od prizora v filmu Najini mostovi, v katerem Meryl Streep pretresljivo smrka v deževnem predvečeru, ko sede v avtu ne ve, ali naj gre za Clintom Eastwoodom, svetovnim fotografom, edino razburljivo zgodbo v njenem življenju, ali naj ostane v družinski monotoniji ameriškega srednjega zahoda.
To mehčanje v ameriškem vojaškem pristopu do kolateralnih žrtev in velikodušna pripravljenost za popravilo škode nista dobra za svetovni mir, a ju vsekakor velja izkoristiti. Ne gre pa čakati na Jenkije, ampak je treba delovati proaktivno. Lahko bi, saj smo ne nazadnje zavezniki, iz Ljubljane sporočili, da so še nedokončani TEŠ 6 zasedli talibani. Pentagon bi hipoma poslal dva bombnika, ki bi objekt spremenila v prah in pepel. Potem bi se moral opravičevati, da je razsul naš gospodarskorazvojni ponos, simbol poštenja in dobre poslovne prakse, ter obljubiti, da bo naredil še večji, lepši, okolju prijaznejši TEŠ 7. Potem bi jim sporočili, da se na mostu, ki se komajda še drži pokonci, denarja za obnovo pa ni, zbirajo islamski skrajneži. Dve cluster bombi in čez teden dni bi imeli cmerava opravičila in nov most. Resnici na ljubo tudi Cukrarna v Ljubljani, nekaj regionalnih cest pa tudi poslopje parlamenta potrebujejo večjo prenovo.
