Sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne so arhivi francoskega zunanjega ministrstva objavili katalog vseh slik in drugih umetnin, ki jih je imel v svoji zbirki drugi človek nacistične Nemčije Hermann Göring (1893–1946). Gre za 1376 slik, 250 kipov in 168 tapiserij, ki si jih je rajhmaršal prisvojil po tem, ko so jih nacisti zaplenili bogatim judovskim družinam v Franciji in na Nizozemskem. Nekaj je bilo tudi kupljenih pred vojno.
Na seznamu se je nabiral prah
Seznam je kot rokopis iz Nemčije prinesla Rose Valland, konservatorka pariškega muzeja Jeu de Paume. Do seznama je prišla maja 1945, potem ko so ameriške in francoske enote ob približevanju Berchtesgadnu na Bavarskem v nekem železniškem predoru odkrile pet vagonov, v katerih so bile umetnine, ki jih je Göring pripeljal iz svoje palače Carinhall v bližini Berlina. Leta 1979 je Vallandova, ki je kmalu zatem umrla, seznam izročila francoski direkciji nacionalnih muzejev.
Sicer so zahodnonemške oblasti prišle do vsebine seznama že leta 1952 in so hotele najti žrtve, da bi jim plačale odškodnino, francoske oblasti pa so imele seznam 36 let v predalu, kjer se je na njem nabiral prah. To je po pisanju pariškega dnevnika Le Monde nov dokaz, da francoskih oblasti ni zanimala resnica o plenjenju umetniških zbirk Judov v letih 1940–1944. Te slike in umetnine iz nekdanje Göringove zbirke namreč hranijo francoski muzeji, ki nočejo vedeti, kako so prišle k njim.
Prefinjen okus presegel nacistične ideale
Znano pa je, da so v že omenjeni pariški stavbi Jeu de Paume, kjer so se ob začetku francoske revolucije zbirali uporniški predstavniki tretjega stanu, nacisti med drugo svetovno vojno zbirali umetnine, zaplenjene Judom. Göring je včasih sam šel izbirat slike, kipe in tapiserije, ki so ga zanimali, velikokrat pa je poslal svoje ljudi, pogosto umetnostne zgodovinarje. Umetnine so nato poslali v Göringovo palačo Carinhall ali pa jih je rajhmaršal pri trgovcih zamenjal za tiste, ki jih je želel za svoje sobane in salone v Carinhallu.
Med drugim je za druge slike zamenjal neko Cézannovo delo, ki je pred tem pripadalo judovski družini Rothschildov, prav tako slike Toulouse-Lautreca in Courbeta. Göring je hotel pri sebi, v Carinhallu, imeti predvsem dela nemških avtorjev, kot je Dürer, sploh tista, ki so poveličevala nemško zgodovino in nemški narod. A zelo rad je imel tudi nizozemsko-flamske slikarje, kot so Breughel, Rubens, Rembrandt, Van Dyck in de Vermeer. Med francoskimi je oboževal tiste iz 18. stoletja, na primer Watteauja. Najraje je imel torej francoske slikarje iz časa razsvetljenstva, ki je v svojih idejah povsem nasprotno nacizmu. V zbirki je imel celo Van Gogha, Moneta, Cézanna in Renoirja, moderne umetnike, ki so jih nacisti zmerjali za degenerirance, a Göring si je njihova dela na skrivaj prisvajal za svojo palačo.
