Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) je bila večji del svoje 116-letne zgodovine ključna pri oblikovanju pomembnih institucij likovne umetnosti. Dali so pobudo za ustanovitev Narodne galerije, Moderne galerije, Akademije za likovno umetnost, imeli so prvo profesionalno galerijo v Sloveniji, Jakopičev paviljon, kjer je bil sprva tudi sedež društva. Danes zveza skrbi predvsem za različne administrativne storitve za svoje člane, prijavlja in izvaja razpise, organizira razstave, prizadeva si za prodajo njihovih del, prireja dražbe, podeljuje Jakopičevo nagrado in še marsikaj. A v zadnjem desetletju zveza z okoli 700 člani preživlja izredno težko obdobje.
Država likovnike spravila na kolena
Predsednik društva Aleš Sedmak razlaga, da je po osamosvojitvi likovna stroka začela izgubljati svojo vlogo pri načrtovanju razvoja in politik na področju kulture. »Ko govorim o stroki, govorim o likovnikih. Mnogi mislijo, da je umetnostnozgodovinska stroka enako likovna stroka. A umetnostna zgodovina in muzej se ukvarjata z že obstoječimi artefakti, likovniki pa vedno razmišljajo o novi formi, o novem konceptu. Če se likovno stroko izključi iz načrtovanja, ni več ravnotežja znotraj sistema,« razmišlja Sedmak.
To se slikovito kaže prav na primeru ZDSLU, kjer so se razmere v odnosu z glavnim financerjem, ministrstvom za kulturo, zaostrile po letu 2002, ko se je spremenil način proračunskega sofinanciranja. Pred tem je imela zveza stabilen prihodek in pet zaposlenih, saj je bila financirana podobno kot javni zavodi, po tem prelomu pa se je prihodek drastično znižal, po Sedmakovih izračunih za 83 odstotkov. Zvezi pa se je poznalo tudi usihanje trga likovnih del, saj je nekoč v imenu članov poslovala tudi na tem področju in se na tak način dodatno financirala. Za upad trga so bile prav tako krive zgrešene politike države. Pred sprejetjem protikorupcijskega zakona o omejevanju nakupa daril za javne uslužbence je bil letni promet prodaje likovnih del več kot tri milijone evrov, po tem zakonu pa je padel na 30.000. Tako je neki zakon s povsem drugega področja popolnoma povozil likovno področje, zakonodajalec pa tega kasneje tudi ni popravil ali sprejel ukrepov, ki bi trg ponovno spodbudili.
Največje breme – hiša
Velik del težav zveze pa je v zadnjih letih postala hiša na Komenskega 8. Kot posmrtno dediščino jo je slovenskim likovnikom zapustil Fran Vesel. Enormen upad prihodkov je povzročil, da ni bilo več mogoče primerno vzdrževati hiše, ki je stara in posledično draga. Dodatno so se razmere zaostrile leta 2006 z novim zakonom o društvih, ko naj bi vsa društva postala organizacije zasebnega prava, nepremičnina pa naj bi postala zasebna lastnina in s tem strošek, ki ga financer ne prizna.
Letni stroški vzdrževanja znašajo 28.000 evrov, a problem so izredni stroški, ki so vse pogostejši. Zadnja obnova je bila leta 1964. »Prejšnjo zimo je neurje odkrilo del strehe, začelo je zamakati. Tukaj je ne le materialna, pač pa tudi kazenska odgovornost. Policija mi je dala jasno vedeti, da tudi kazensko odgovarjam kot predsednik,« razlaga Sedmak, ki je ministrstvo zaprosil za interventna sredstva, ki jih bodo v kratkem prejeli. Slaba je vodovodna napeljava, zaradi katere so že imeli poplavo. Elektro Ljubljana jim grozi z izključitvijo iz električnega omrežja, ker njihova napeljava ogroža varnost in življenje ljudi.
Mrtev trg likovnih del
Eno od delnih rešitev predsednik vidi v oddajanju prostorov v najem, toliko da še ne bi ogrozili izvajanja programa, in v ponovni pridobitvi stanovanja in ateljeja, ki ga v isti stavbi dosmrtno zaseda slikar Janez Bernik. Organizirali bodo rezidenčni atelje in stanovanje za umetnike. Pomemben vir dohodkov zveze je tudi članarina, a likovniki to plačujejo vse težje.
»Politika nam stalno sporoča, da sta umetnost in kultura nepotrebni v tej družbi. S celo vrsto ukrepov so nam zaprli možnosti pridobivanja dodatnih sredstev na trgu. Zaradi varčevalne politike je nesprejemljivo, da bi denimo javni zavodi in podjetja v državni lasti kupovali umetniška dela. Poznam primere, ko so direktorji želeli kupiti umetniško sliko, a je niso mogli, saj bi morali dobesedno izigrati zakon. Država tako konkretno zavira razvoj likovne ustvarjalnosti.«
Za zdaj le načelna podpora rešitvi
Od MK za svojo dejavnost prejmejo 70.000 evrov na leto, MOL pa je stavbo letos razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena. »Upamo, da smo korak bližje temu, da bomo lahko vzdrževali hišo. Zdaj se lahko prijavljamo na razpise za obnovo kulturne dediščine. Iščemo vse možnosti in nočemo kakšne izpustiti.« Z MOL so nam sporočili, da zato sami obnove ne načrtujejo.
Se pa Sedmak zaveda, da so v hudi konkurenci vseh gradov, vil in druge stavbne dediščine, ki prav tako čaka na podporo ministrstva za pridobitev investicijskih sredstev iz evropskih skladov.
