Mlada drevesa so čuvaji varovali do druge ure ponoči
Toda še preden bi idejo utegnili uresničiti, so Ilirske province razpadle in Francozi so zapustili Ljubljano. Blanchardovo idejo je kasneje podprl avstrijski guverner Krištof Latterman, po katerem so drevoredi tudi nosili ime. Samo zasaditev dreves v začetku 19. stoletja so financirali predvsem bogati trgovci. Zasaditev drevoreda od tivolskega gradu do današnje Slovenske ceste je plačal gostilničar in hotelir Andrej Malič. Čeprav bi se na prvi pogled morda zdelo, da je Malič mestu altruistično priskočil na pomoč, pa je za njegovim dejanjem stal povsem zasebni interes. Darja Pergovnik je razložila, da je imel »Malič na mestu današnje Name gostilno in hotel. Želel je, da bi se Ljubljančani čim več sprehajali po tem drevoredu, ker je pričakoval, da se bodo sprehajalci ustavljali pri njem in kaj popili.«
Lattermanove drevorede so najprej zasadili z akacijami, križišča pa poudarili z visokoraslimi jagnedi. A še preden bi jim uspelo zaključiti z delom, so se po poročanju Slovenskega naroda nad sadikami začeli znašati vandali. Mestna uprava in Ljubljančani so bili ogorčeni, zato so drevoredom priskrbeli čuvaje, ki so dežurali do druge ure ponoči. Tudi čuvajska služba ni zalegla, tako Slovenski narod, saj so vandali očitno počakali, da so čuvaji odšli, in nato nadaljevali z razdejanjem. Vandalizem so poskušali preprečiti celo z razpisom nagrade za izsleditev nepridipravov, a podatkov o tem, ali je obet nagrade dosegel svoj namen, časopis ni navedel. Akacije pa tudi brez pomoči vandalov niso najbolje uspevale, zato so jih že po nekaj letih nadomestili s kostanji.
Prvi je bil drevored do Cekinovega gradu
»Lattermanovi drevoredi pa niso bili prvi drevoredi v Tivoliju. Stari zemljevidi kažejo, da je imel Cekinov grad še pred prihodom Francozov baročno vrtno zasnovo, katere del je bil tudi drevored proti Celovški cesti. Park pred gradom je bil degradiran in preoblikovan zaradi številnih posegov, ki so nastali v njegovi neposredni bližini za potrebe gradnje Hale Tivoli, teniških igrišč in igrišča za mini golf,« je poudarila Darja Pergovnik. Drevored do Cekinovega gradu je ostal, a danes ne pride več toliko do izraza, saj so ga utesnili okoliški športni objekti, je povedala sodelavka kulturnovarstvenega zavoda in dodala, da se je drevored navezoval na Lattermanovega, ki je v obliki črke A povezal druga dva drevoreda. Slednjega je zaradi Južne železnice danes ostalo najmanj, njegov ostanek je Jakopičev drevored pri parkiriščih nasproti plavalnega bazena.
Ljubljančani so bili izjemno ponosni na te drevorede, kar dokazujejo tudi številne izjemno lepe upodobitve. Nekatere so naslikane iz perspektive tivolskega gradu proti ljubljanskemu, druge pa iz obratne smeri. A ponos ni mogel ustaviti ambicij po napredku, saj je leta 1857 Južna železnica presekala Tivoli in njegove drevorede ter odrezala precejšen del parka, ki je danes pozidan.
Pozneje so zasadili nov drevored mimo ribnika proti tivolskemu gradu in enega v podaljšku Puharjeve ulice, ki sta sicer obogatila Tivoli, a hkrati tudi nekoliko zabrisala zasnovo Lattermanovih drevoredov. Leta 1933 je Jože Plečnik na veliko nezadovoljstvo Ljubljančanov dal posekati vse kostanje od Cankarjeve ceste do tivolskega gradu, ki so bili takrat stari okrog 100 let, da bi naredil prostor Jakopičevemu sprehajališču. Ljubljančani naj bi temu golemu pasu v parku rekli Sahara, vendar pa Darja Pergovnik pravi, da to ne drži. »Tako so imenovali park Zvezda, ker je Plečnik tudi tam dal posekati stare kostanje in jih nadomestil s platanami, ki pa dolgo niso dajale nobene sence.«
Ljubljanske palme so prodali
Ravno iz tridesetih let prejšnjega stoletja številne razglednice kažejo podobo Tivolija, ob katerih se človek sprašuje, ali resnično gleda ljubljanski mestni park, saj je iz njih razvidno denimo, da so pod tivolsko graščino rasle palme in aloje. Tudi ob klopeh na novem Jakopičevem sprehajališču so v toplih mesecih postavljali eksotično rastlinje, ki so ga kar s posodami vred zakopali v pesek. Razglednice Tivolija iz tistega časa poleg palm in aloj kažejo tudi agave, avkube, granatna jabolka, oleandre, okroglo rezane lovore, je še naštel direktor Botaničnega vrta Ljubljana dr. Jože Bavcon.
»Kultura gojenja sredozemskih rastlin sega tudi v notranjost in je verjetno stara prav toliko, kot so stari vplivi starih civilizacij. Segala je do tja, do koder je bil njihov vpliv dovolj močan. Z ljudmi so prihajale tudi rastline – ponekod so se v kulturi ohranile, drugje pa so z izginjanjem vpliva počasi izginile še rastline.« Samo palm v Tivoliju naj bi bilo okoli 50. »Nekatere med njimi so bile visoke tudi do osem metrov, zato so morali v Tivoliju leta 1932 zgraditi nov, višji rastlinjak, da so palme lahko spravili in zaščitili pred zimo,« je pojasnil direktor Botaničnega vrta. Podobno kot palme so tudi druge eksotične vrste gojili v posodah oziroma čebrih. Teh so potrebovali tako veliko, da je mestna vrtnarija zaposlila sodarja, ki se je ukvarjal z izdelavo ustrezno velikih posod.
Obiskovalci Tivolija bodo danes palme in oleandre na Jakopičevem sprehajališču ali pod tivolsko graščino zaman iskali, lahko pa si sredozemske rastline ogledujejo pri tivolskem rastlinjaku pri Čolnarni, kjer Botanični vrt po Bavconovih besedah na neki način poskuša ohranjati vez s to tradicijo. »Pri nas se je kultura vsakoletnega prenašanja težkih čebrovk na že vnaprej določena mesta skoraj povsem izgubila, če ne že izginila.« Po njegovih besedah se je ta tradicija začela izgubljati v času nekdanje Jugoslavije, ker urejanje vrtov z eksotičnimi vrstami rastlin ni bilo skladno s takratnim družbenim sistemom – bilo naj bi preveč meščansko. In kaj se je zgodilo s palmami? »Prodali so jih,« izstreli Bavcon in pripomni, da se je sicer tradicija olepševanja mestnih površin s sredozemskimi rastlinami v nekaterih avstrijskih mestih, kot sta Celovec in Gradec, ohranila do danes.
Kloni, ki pričajo o podnebnih spremembah
Je pa v času Jugoslavije ljubljanski Tivoli pridobil neko drugo posebnost – mednarodni fenološki park pri Cekinovem gradu. »Drevesa v tem parku so tipične evropske vrste, ki same po sebi niso nič posebnega. Izjemna pa so zato, ker imajo vsa drevesa posamezne vrste povsem enako gensko zasnovo. Ta drevesa so dejansko kloni, ki jih vzgajajo v matičnem vrtu v Nemčiji,« je pojasnila Ana Žust iz agencije za okolje.
Mednarodne fenološke parke, tudi tivolskega, so začeli ustanavljati po letu 1957 na pobudo komisije za agrometeorologijo pri Svetovni meteorološki organizaciji: sivi topol, denimo, ki raste v tivolskem parku, je gensko povsem enak tistim, ki rastejo v preostalih 88 evropskih fenoloških parkih. »Enaka genska zasnova izključuje gensko spremenljivost, ki bi jo rastline lahko nasledile pri razmnoževanju s semeni. Če so kloni, jih lažje primerjamo med seboj,« je pojasnila Ana Žust, zakaj dreves v fenološkem parku, ki jih je uničil lanskoletni žled, ne morejo nadomestiti s sadikami dreves iz bližnjega gozda.
Če so drevesa v Tivoliju pogosto le kulisa na sprehodu, pri poležavanju v travi ali pripomoček za montažo elastičnih trakov za hojo po vrvi, so drevesa v fenološkem parku predmet natančnega preučevanja. Ana Žust jih iz leta v leto pozorno opazuje in zapisuje, kdaj spomladi poženejo prve liste ali poganjke, kdaj cvetijo, kdaj začno posamezna drevesa delati plodove, jeseni pride na vrsto opazovanje rumenenja in odpadanja listov. Na podlagi teh podatkov, ki jih zbirajo že desetletja, strokovnjaki sklepajo, kako se posamezne drevesne vrste odzivajo na podnebne dejavnike. Ti podatki so shranjeni tudi v arhivu fakultete za agrikulturo pri Humboldtovi univerzi v Berlinu, kjer zbirajo podatke fenoloških opazovanj iz vseh evropskih fenoloških parkov.
Bukev svoji sosedi jemala življenjski prostor
Najdaljšo zgodbo pripoveduje sivi topol, ki je še edino drevo od prvih, ki so bila leta 1959 zasajena v tivolskem fenološkem parku. »Izračunali smo, da ta topol liste dobi v povprečju devet dni prej kot pred pol stoletja,« je dejala Ana Žust, medtem ko je s pogledom merila očakovo visoko sivo deblo. Dodala je, da povprečno zgodnejše prebujanje iz zimskega mirovanja velja tudi za druga drevesa v fenološkem parku. Po lanskoletnem žledu je bila zelo v skrbeh za omenjeni topol, »saj je utrpel kar precej poškodb. Ko so ga arboristi po žledu oskrbeli, je bil videti zelo slab. A se je na srečo izvlekel in še kar vztraja.« Z obžalovanjem pa je pokazala na z žagovino pokrit prostor, kjer je do letošnjega poletja stala leta 1969 zasajena bukev. »V dveh tednih se je kar naenkrat posušila, sploh ne moremo ugotoviti, kaj se je zgodilo.« Spomin na to bukev poleg Ane Žust ohranja še bližnja omorika, ki pa bo sedaj lahko nekoliko bolj zadihala, saj jo je listasta soseda do svojega bridkega konca na eni strani omejevala, zato so z iglicami posejane veje omorike tam zelo redke.
Če še pred lanskim letom obiskovalci Tivolija niso vedeli, da so drevesa pri Cekinovem gradu drugačna od ostalih v parku, jih danes na to opozarjajo posebna informativna tabla in označbe dreves, ki sta jih postavili agencija za okolje in Mestna občina Ljubljana, ki skrbi za vso tivolsko drevje. Ana Žust je zadovoljna, da so tako izboljšali prepoznavnost parka in informacije podali tudi v pisavi za slepe in slabovidne, saj gre za »edini mednarodni fenološki park v Sloveniji, zato ga velja ohraniti. Podatki, ki jih dobimo od dreves, so neprecenljivi, sploh zato, ker jih zbiramo že skoraj pol stoletja.«
Čeprav sivi topol po starosti prekaša vse svoje kolege v fenološkem parku, pa nikakor ne sodi med najstarejša tivolska drevesa. Na mestnem oddelku za gospodarske dejavnosti in promet sicer nimajo natančnega podatka o najstarejšem drevesu, a med najstarejše zagotovo sodi 457 centimetrov debel hrast dob, ki se nahaja nad Čolnarno, na sami meji med parkovno ureditvijo Tivolija in mešanim gozdom. Na občini ocenjujejo, da je hrast, sicer ostanek prvotnega gozda, star okoli 250 do 300 leti.
Prebivalci Tičistana od nekdaj ljubljenci Ljubljančanov
Med najmlajšimi drevesi pa je zagotovo enajst tistih, ki so jih mestna občina, Društvo za opazovanje in preučevanje ptic ter Biotehnična fakulteta skupaj z več sto grmovnicami zasadili leta 2008 v sklopu ureditve območja desno pod gradom Tivoli, ki se ga je prijelo ime Tičistan. Generacije Ljubljančanov tja zahajajo opazovat in hranit tamkajšnje pernate stanovalce. Zaradi takšnega dolgoletnega, očitno dobrega sožitja med ptiči in stalnimi obiskovalci Tivolija tičistanci niso ravno najbolj plašni. Skup dreves, kjer so se najraje zadrževali, je bil za Tičistan krščen že davnega septembra 1939. Uredništvu časopisa Jutro se je ob namestitvi znaka Tičistan zdelo pomembno zapisati, da gre zasluga za ime »književniku in prijatelju ptic« dr. Antonu Debeljaku, ki je besedo skoval po analogiji imen Afganistan in Kurdistan. Uredništvo je izvor imena natančno popisalo zato, »da ne bodo bodoča pokolenja Ljubljančanov v dvomih in da se ne bi morda v tem ali onem seminarju naše filozofske fakultete kdaj pozneje vneli brezplodni prepiri o nastanku imena«.
Tičistanska drevesa pa niso dom zgolj liščkom, plavčkom, sinicam, taščicam, brglezom, velikim detlom, domačim vrabcem, lesnim sovam, mestnim golobom, sivim vranam, kosom in drugim vrstam ptic, ampak tudi vevericam. Te so Ljubljančani k sebi včasih klicali z »Muki« ali »Mukec«, ne glede na to, ali so bile moškega ali ženskega spola.
Pod okriljem tivolskih dreves se je spletlo marsikatero lepo prijateljstvo med ljudmi in tamkajšnjimi živalskimi prebivalci. Slovenec je leta 1941 poročal o smrti strojnika Franca Janežiča, ki je bil stalni obiskovalec parka in je ptičkom ter »lefercam« (vevericam) vsakodnevno prinašal hrano. Živali so poznale njega in on je poznal njih. Janežič je menda takoj vedel, če katera od živali, s katerimi se je vsakodnevno srečeval, ni prišla po svoj delež bučnih semen ali orehov. »Prav nič se ga niso bale, plezale so po njem in pogosto se je dogodilo, da ga je kaka žival spremljala tudi do Narodnega doma. Pa kos! Vsak dan je čakal ob železniški progi njegov ljubljenec. Ko je prekoračil progo, se mu je javil kos z drevesa ali grma, padel pred njega kakor kamen in ga z lepo pesmijo prosil za pinjolo,« je nenavadno prijateljstvo opisal časopis.
V malem Monte Carlu igrali karte in domino
Prijateljske vezi so se sklepale tudi v Monte Carlu, kjer so se v toplih mesecih vsakodnevno srečevali upokojenci. Etnolog Damijan J. Ovsec je pojasnil, da ime izvira iz najbolj priljubljenih dejavnostih na tem znamenitem omizju upokojencev, to je kartanja, igrali pa so tudi domine, je omenil Ovsec. Zbirališče se je nahajalo za današnjimi teniškimi igrišči.
Kako znan je bil tivolski Monte Carlo, pričajo časopisni zapisi iz tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja. Vsakodnevno naj bi se za od dežja zlizanimi lesenimi mizami zbralo po 40 do 60 »očancev s pipami«. Slovenski narod je recimo 26. novembra 1930 na kratko poročal, je mali Monte Carlo pod tivolskim gozdom za tisto leto zaključil igralno sezono. Pri tem pa šaljivo pripomnil, da »se je vrsta starih igralcev letos precej skrčila, le kibici se še drže«.
Več o fenološkem parku v infografiki na strani 24
