Kitajski zadržki
Čeprav ameriška gospodarska in finančna, s tem pa tudi politična moč v zadnjih letih relativno upada (ZDA bodo kljub temu še dolgo vodilna svetovna velesila), poskuša ameriška elita z uveljavitvijo obeh sporazumov, ki velikim ameriškim korporacijam omogočajo omejevanje suverenosti nacionalnih držav, doseči, da bo ameriški svetilnik v obliki novega globalnega trgovinskega reda še dolgo obseval tako imenovani pax americana oziroma ameriško globalno vladavino. Njegove dimenzije so tudi geopolitične, kar dokazuje tudi izjava ameriškega sekretarja za obrambo Ashtona Carterja, da »je pacifiški trgovinski sporazum tako pomemben kot dodatna ameriška letalonosilka«. V Washingtonu dajejo torej povsem jasno na znanje, da je transpacifiški trgovinski sporazum poskus z drugimi sredstvi zaustaviti oziroma omejiti vzpon Kitajske.
To je bil tudi glavni razlog, da je bila LR Kitajska kljub temu, da je po moči druga svetovna ekonomija, izvzeta iz pogovorov o ustanovitvi transpacifiškega območja proste trgovine, niti ni kazala posebej velikega interesa, da bi sodelovala pri njegovem ustanavljanju. Čeprav je sporazum namenjen predvsem sodelovanju na področju trgovine, postopnemu znižanju in na koncu prehodnega obdobja tudi odpravi kvot za približno 18.000 različnih izdelkov od avtomobilov do kmetijskih pridelkov, varovanju intelektualne lastnine in patentov, blagovnih znamk, avtorskih pravic, svobodnemu pretoku informacij po internetu, zaščiti živali, internetne trgovine ter reševanju sporov med multinacionalkami in posameznimi državami, je njegov skriti namen združiti ameriške zaveznice v tem delu sveta. Zato ni bilo naključje, da je bil eden od glavnih igralcev v zaključnem krogu pogajanj predsednik japonske vlade Shinzo Abe, ki je glavni steber ameriške politike in nasprotovanja Kitajski v Aziji. Pomenljiva pa je njegova izjava, »da bi bilo članstvo Kitajske v tem sporazumu strateško izredno pomembno«.
Kitajski predsednik Ši Džinping je novembra lani na sestanku na vrhu držav APEC v Pekingu pozval k ustanovitvi širšega azijsko-pacifiškega območja proste trgovine, ki bi vključevalo tudi druge pomembne azijske države: Indijo, Indonezijo, Rusijo. Sporazumeli so se celo, da bodo v naslednjih dveh letih pripravili ustrezno študijo o tem vprašanju. V Washingtonu so to pobudo sprejeli samo formalno, predsednik Obama pa je kasneje med obiskom v Avstraliji napovedal, da bodo ZDA ostale v Aziji dolgoročno. Ustanovitev območja proste trgovine je tako postala njegov ključni projekt v zadnjem delu predsedniškega mandata.
V Pekingu, kjer so doslej zelo kategorično nasprotovali tej pobudi, so po sklenitvi sporazuma v zelo pragmatičnem tonu izjavili, da gre za zelo pomemben sporazum, da ga podpirajo, dokler bo v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije, če bo transparenten in odprt tudi za druge države. Uradna tiskovna agencija Xinhua je celo napovedala možnost, da bi se Kitajska v primernem trenutku lahko pridružila sporazumu. Več kot očitno najvišji kitajski voditelji po relativno uspešnem obisku predsednika Ši Džinpinga v ZDA pretekli mesec, ko sta državi vsaj navidezno za nekaj časa zakopali »bojno sekiro«, nočejo odpreti nove fronte z Washingtonom. Povsem na dlani pa je, da se Kitajska še dolgo časa ne bo pridružila sporazumu, saj bi morala pristati na ameriške pogoje oziroma diktat, ki ga je predsednik Obama podkrepil z izjavo, »da bodo pravila v svetovni trgovini pisale ZDA, ne pa Kitajska«. Pristati na ameriške vrednote, ki jih vsebuje omenjeni trgovinski pakt, bi za Kitajsko pomenilo, da se odreče velikemu delu suverenosti oziroma začne spreminjati politični sistem, v katerem ima komunistična partija glavno besedo. Določila območja transpacifiškega partnerstva na primer zahtevajo, da imajo države članice neodvisne sindikate, da dopuščajo povsem svobodno uporabo interneta, da zagotavljajo ustrezno zaščito delavcev, ne subvencionirajo javnih podjetij in da pristajajo na to, da v sporih z multinacionalkami odločajo ne sodišča držav članic, ampak posebni mednarodni tribunali oziroma sodišča, ki jih bodo ustanovili pod okriljem Svetovne banke oziroma OZN. Kitajsko vodstvo na te pogoje ne bo pristalo pod nobenim pogojem, saj bi se s tem odreklo oblasti.
Kitajska po drugi strani nastopa s pozicije moči. Kljub upadanju gospodarske rasti je kitajsko gospodarstvo še vedno v dobri formi, saj je poleg ZDA glavna gonilna sila svetovne gospodarske rasti. Kitajska je tudi glavni gospodarski partner številnih držav pacifiškega območja, na primer Japonske, Avstralije, Singapurja, Južne Koreje, ter drugi najpomembnejši trgovinski partner ZDA. Poleg tega je vodilni investitor v številnih azijskih državah. Kitajski izvozni banki na primer financirata v Aziji več projektov kot Svetovna banka in Azijska razvojna banka skupaj. Ker določila prostotrgovinskega območja določajo, da mora biti 45 odstotkov posameznega avtomobila izdelanega v državah članicah, bodo kitajska podjetja lahko še naprej izvažala rezervne dele v te države. Poleg tega bodo carine na osebne avtomobile odpravili šele v 25 letih, na tovornjake pa šele čez 30 let. Po prvih ocenah bo Kitajska zaradi nečlanstva v tem območju izgubila v desetih letih približno 60 milijard dolarjev, njena gospodarska rast pa bo na letni ravni nižja za 0,3 odstotka. Kitajska bo z naložbami v tako imenovano novo svileno in pomorsko cesto, ki temeljijo na njenih ogromnih deviznih rezervah, nevtralizirala izgube zaradi nečlanstva v pacifiškem prostotrgovinskem območju.
Prosta trgovina v rokah kongresa
Drugo vprašanje pa je, ali bo njena akcija za ustanovitev azijsko-pacifiškega območja proste trgovine uspela, čeprav bodo v Pekingu nadaljevali s to pobudo.
Države pacifiškega območja svobodne trgovine ustvarijo približno 28 tisoč milijard dolarjev bruto proizvoda na leto, kar je nekaj manj kot 40 odstotkov vse ustvarjene svetovne nove vrednosti. Države EU so s tem izgubile primat. Če evropske politične elite ne bodo nasedle na podoben transatlantski sporazum, ki ga ZDA ponujajo EU (to je zelo mogoče), se kot naravna možnost ponuja okrepljeno sodelovanje med EU in Kitajsko. Če bi se tej navezi pridružila še Rusija (kar je v tem trenutku tudi zaradi kratkovidnosti evropskih politikov praktično nemogoče), bi lahko nastalo največje območje proste trgovine na svetu. To bi bistveno spremenilo geopolitične razmere v svetu. Na to pa Evropa ni pripravljena, saj z dolgom do ameriškega posredovanja v dveh svetovnih vojnah na evropskih tleh in kot zadnjega garanta demokracije zahodnega tipa na stari celini še dolgo ne bo postala samostojna politična sila.
Usoda transpacifiškega partnerstva je sedaj predvsem v rokah ameriškega kongresa, ki bo imel zadnjo besedo o njegovi potrditvi. Večletna pogajanja o sporazumu so bila tako tajna, da o njih niso bili seznanjeni niti člani ameriškega kongresa. Predsedniku Obami je ob podpori dobršnega dela republikancev uspelo doseči, da bo kongres o sporazumu razpravljal po hitrem postopku, brez posebnih amandmajev in običajnih zavlačevanj. Za sprejetje sporazuma potrebuje tudi večje število privržencev med demokrati, ki pa so v predvolilnem letu dokaj zadržani. Vodilna demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton, ki je kot državna sekretarka v prvi Obamovi administraciji menila, da bo pacifiški sporazum postavil »zlate standarde« v svetovni trgovini, ga danes ocenjuje za škodljivega. Drugi vodilni kandidat, demokratski senator Bernie Sanders, meni, »da je sporazum zmaga za Wall Street in velike korporacije«. Republikanski predsedniški kandidat Donald Trump mu kategorično nasprotuje.
V predvolilnem letu bo predsednik Obama zelo težko zbral zadostno podporo, zato v tem trenutku ni povsem jasno, ali mu bo uspelo ponoviti uspeh predsednika Clintona, ki je leta 1993 z zelo majhno večino dosegel potrditev severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma (NAFTA), ki je bil predhodnik sedanjega sporazuma. Dolgoročno pa vsekakor velja, da kakršenkoli globalni (trgovinski) sporazum, v katerem ne bo sodelovala druga največja gospodarska sila na svetu Kitajska, ne more biti uspešen. Takšen pristop zato vodi samo v nova nevarna rivalstva.
