Portret Ljerke Belak: Gledališče je nekaj najlepšega na svetu, čeprav te požre celega

Gledališče na prvem mestu

Takšne trditve lahko v marsikaterem primeru izzvenijo bolj kot galantne fraze, primerne za različne slovesne priložnosti, toda z Ljerko Belak je drugače; le malo je ustvarjalcev, za katere bi lahko kaj podobnega zapisali s takšno upravičenostjo kot pri njej. »Osebno menim, da je gledališče prvo, pa čeprav se to tako grozno sliši. Tvoja družina, sorodniki, prijatelji in vse drugo je, na žalost, šele na drugem mestu. Toda če hočeš biti srečen kot igralec, nimaš druge možnosti,« nam je zaupala pred dobrim desetletjem v pogovoru, ki smo ga imeli, ko je prejela Dnevnikovo nagrado za izstopajočo igralsko stvaritev sezone na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Med tistim kratkim srečanjem je naredila vtis prijetne, vendar tudi sila ostroumne dame, ki se dobro zaveda posebnosti in zagat svojega poklica, a se skuša z njimi spopadati na karseda praktičen način. »Tisti, ki te čakajo doma, te morajo imeti zelo radi, da te lahko razumejo, ko prideš siten ali pa vesel, umazan, utrujen in preznojen, morda slabe volje, ker ne gre tako, kot bi moralo,« je še pristavila.

Skorajda nemogoče bi bilo našteti vse vloge in druge ustvarjalne prispevke, ki jih je Ljerka Belak nanizala na svoji poti; nastopala je v skoraj vseh slovenskih poklicnih gledališčih, največ seveda v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, kjer je bila zaposlena v letih 1971–1993, ter Mestnem gledališču ljubljanskem, kamor se je preselila zatem in v njem ostala vse do upokojitve. Samo na odrskih deskah je oblikovala več kot sto vlog, spomnimo se je tudi iz vrste filmov ter televizijskih dram in nadaljevank; nadvse rada je delala na radiu, kjer je med drugim nastopila v več kot dvesto radijskih igrah, pogosto je sodelovala z ljubiteljskimi in otroškimi gledališkimi skupinami. Vsaj v zadnjih letih jo ljudje poznajo tudi kot voditeljico pogovornih oddaj na radiu (Storž) in televiziji (Dost 'mam), v katerih s svojo malce robato neposrednostjo marsikoga kar rahlo razburi, a številni jo cenijo prav zaradi tega, ker zna o aktualnih družbenih temah spregovoriti brez dlake na jeziku.

Kot igralka pa je bila pri oblikovanju svojih vlog vselej skrajno subtilna, s posluhom za psihološke odtenke, odmerjenimi gestami, s skrbno vzdrževano občutljivostjo za čustveno atmosfero lika. Nekaj od tega je gotovo mogoče pripisati talentu, za vse drugo je poskrbela s trdim delom. »Brez tega ni nič, na lahek način ni dobre predstave,« je prepričana. »Ustvarjanje v gledališču je pravzaprav velik napor, čeprav se to na prvi pogled morda ne vidi. Kdor se ni nikoli srečal z življenjem za kulisami, z vajami, na katerih v neskončnost iščemo različne možnosti, in s trenutki, ko preprosto ne moreš več, si težko predstavlja, kaj je gledališče. Misli si, saj to je prijetno, na odru se malo hecate, potem malo popijete in pojeste, prav lepo se imate. Toda to je le droben delček vsega. Ljudje se navadno čudijo temu, da si lahko zapomnimo toliko besedila, ampak s tem je še najmanj težav,« je razkrivala v prej omenjenem intervjuju. »Gledališče je tudi umazano garanje, to je prah, pot, nenehna luč, ki ti sveti v glavo, čevlji, ki te enkrat žulijo, drugič pa so ti preveliki. Utrujen si, vse te boli, ves čas si preznojen in na nogah… To je poklic, ki ga moraš imeti zelo rad, da ga lahko opravljaš.«

Vloga nikoli nima konca

In Ljerka Belak ga je nedvomno imela rada. Skozi vsa ta leta se je uspešno in zagnano spoprijemala s skrajno različnimi tipi vlog v predstavah vseh žanrov in zvrsti, naj je šlo za komedije, drame ali pa tragedije, glasbene predstave ali mladinske in otroške igre. Do vsake med njimi je pristopila, kot bi imela pred seboj nepopisan list, nato pa je vanjo prodirala z vztrajno, že kar trmasto radovednostjo, prežeto s plastmi lastnih življenjskih izkušenj. »Vsake vloge se lotim povsem od začetka in takrat se počutim, kot da ne bi znala ničesar,« je pojasnjevala nekoč. »Znajdem se pred neznanko, v kateri poskušam poiskati nekaj, kar mi je blizu, ves čas oblikovanja vloge dvomim in šele ko je predstava narejena, ugotovim, da mi je vendarle uspelo. Toda še v noben študij nisem šla z občutkom, da vem, kako bom kaj naredila, in tudi sicer ni vlogi nikoli konca: še ko predstavo že igramo, imam vselej ogromno zamisli, kaj bi lahko spremenila ali naredila drugače. To traja vse do zadnje ponovitve.«

Prav iz tega razloga nobene vloge ni doživljala kot izrazito posebne, četudi so nekatere v spominu občinstva vsekakor ostale zapisane močneje kot druge. Ena takih je bila gotovo vloga žene Linde v znani Millerjevi igri Smrt trgovskega potnika, v kateri je nastopila ob Borisu Cavazzi v naslovni vlogi. »Gledalci so jokali po dve uri skupaj. In dvorana je bila vedno polna, tudi če smo igrali v soboto ali nedeljo,« se je spominjala. »Po predstavi so hodili k nam in govorili: že četrtič sem gledal predstavo in spet sem tako jokal.« A takšne uprizoritve se zgodijo le takrat, ko se med zasedbo vzpostavi tista prava kemija. »Včasih imaš lahko odlično vlogo, ki bi si jo vsi želeli igrati, pa vseeno ostane bleda, če pri predstavi ni prave ekipe,« je nedvoumna Ljerka Belak, ki mi je na to temo postregla tudi z nekoliko hudomušno ilustracijo: »Mogoče se bo zdela primerjava malce smešna, toda ko pečeš potico, lahko uporabiš zelo kakovostne sestavine, pa to še ne pomeni, da bo potica dobra. In lahko imaš cel kup okusnih stvari, orehov in vsega drugega, pa ne bo uspela, če ne veš, pri kateri temperaturi jo moraš peči in koliko česa boš dodal. Dobra vloga je zato skupek kančka sreče in veliko dela.«