Na znanstvenem področju je bil teden zaznamovan z manjšo »afero« – na razpisu za sofinanciranje znanstvenih knjig je Agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) izbrala tudi »astrološke« knjige Matjaža Regovca. Doktor psihologije osebnosti, jungovski psihoanalitik in direktor Instituta za psihološko astrologijo in psihoanalizo Ljubljana (IPAL) je na razpis prijavil dela z naslovi, kot sta Škorpijon, globinski čustvovalec in Devica, analitična čutilka. Na znanstvenem blogu Kvarkadabra se je na ARRS usul plaz kritik, češ da v času, ko zmanjkuje denarja za znanost, država sofinancira psevdoznanost. Na ARRS so se branili, da je bil to zgolj računalniški izbor v prvi fazi, v nadaljevanju pa da bo znanstvenost teh del preverila posebna komisija. Če bo ugotovila, da ne gre za znanost, denar ne bo podeljen. Vendar je Regovec od kandidature včeraj že odstopil.
Regovec: Kot medicina in domače zdravilstvo
»Ne želim nadaljevanja polemike, iz spoštovanja do recenzentov mojih knjig in do ARRS,« je razložil svoj umik. »Ohraniti želim dobro ime znanstvene humanistične psihološke astrologije,« se je v pogovoru in izmenjanih elektronskih pismih trudil, da bi poudaril znanstvenost svojega dela. »Kritiko moje kandidature sicer lahko razumem, je upravičena, vendar jo je mogoče razumeti zgolj na podlagi nevednosti kritikov. Gre za psihološko astrologijo, ki je s popularno astrologijo povezana toliko, kolikor sta povezana znanstvena medicina in domače zdravilstvo. Psihološka astrologija ni napovedovanje prihodnosti, temveč analizira osebnost. Astrološka znamenja, rak, škorpijon in druga, so sicer enaka v obeh primerih, vendar jih preučujemo na različnih ravneh. Psihološka astrologija ta imena uporablja zgolj za poimenovanje psiholoških tipov, od katerih ima vsak svoje psihodinamične zakonitosti funkcioniranja. Tu pa se vsaka podobnost konča,« zatrjuje Regovec. Položaj planetov ne vpliva na naše vedenje, lahko pa ga opisuje, je opisal temeljno povezanost mikro- in makrokozmosa. Psihološka astrologija pa je, kot razlaga, del jungovske veje psihoanalize, ki sodi v »znanstveno humanistično psihologijo«.
Eden naših sogovornikov, doktor znanosti in profesor na ljubljanski univerzi, ki psihološko astrologijo in Regovčevo delo pozna, priznava, da gre za »mejno znanstveno področje«, ki pa, kot pravi, ni banalno. »Ne gre za horoskope, kot jih poznamo iz revij, temveč za preučevanje tipologije osebnosti,« pravi naš sogovornik, ki zaradi občutljivosti »afere« ni želel biti imenovan. Spomnil nas je, da je Regovec letos na ljubljanski univerzi doktoriral in da njegovo doktorsko delo (z naslovom Osebnostne dimenzije in spolna promiskuiteta) ni bilo sporno. Knjige, prijavljene na razpis ARRS, pa so bile »gotovo mejne«, saj ne gre za znanost, ki bi bila preverljiva. Predvsem se rezultatov ne da kvantificirati. Vendar, pravi naš sogovornik, to velja tudi za nekatere uveljavljene znanstvene vede, kot je denimo sociologija.
»Delno lahko sicer pojave opišemo s številkami, vendar je to bolj izhod v sili,« pravi. Zagotovil pa je, da se tudi psihološka astrologija drži določenih znanstvenih načel, kot je uporaba teoretskih pojmov, ki so znanstveno potrjeni.
Dolenc: Odkloni v družbi
Profesor filozofije znanosti Andrej Ule spornih Regovčevih knjig ni želel komentirati, saj jih ne pozna. Vendar je po njegovem mnenju naslanjanje psihološke astrologije na psihoanalizo Carla Gustava Junga pretirano. Ule pravi, da Jung iz astrologije ni črpal uporabnih sklepov, ampak ga je astrologija zanimala zgolj kot psihološki fenomen.
Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj znanstveniki včasih posegajo na »mejna področja«. Najtežji tovrstni primer je bil v preteklih letih slovenski doktorat o spominu vode, ki so ga branili tudi nekateri ugledni znanstveniki. »Celo nekateri priznani znanstveniki objavljajo neznanstvena dela in trdijo, da je to znanost,« pravi strokovnjak za zgodovino in filozofijo znanosti Sašo Dolenc. »Razumeti moramo, da se tovrstni odkloni v družbi pač dogajajo. Bistveno pa je, kako glede takšnih odklonov ravna znanstveni sistem. Ta se mora primerno odzvati in jasno prepoznati, kaj znanost je in kaj ni.«
Dolenc pojasnjuje, da se merila za prepoznavanje znanstvenih del oblikujejo že od 17. stoletja, ko so začele izhajati prve znanstvene revije. Eno od meril je možnost argumentirane kritike znanstvenega dela. »To možnost strokovnjaki za ezoteriko, ki se razglašajo za znanstvenike, znanstvenikom odrekajo. Utemeljene kritike ne sprejemajo,« pravi Dolenc.
Kot pomembnejše vprašanje od odnosa znanstvenega sistema do astrologije pa Dolenc omenja anomalijo, ki se je izkazala pri načinu vrednotenja (domnevnih) znanstvenih del v okviru ARRS: visoke točke, ki so jih dosegle psihološkoastrološke knjige, je namreč izračunal računalniški algoritem, ki ne prepoznava vsebine, ampak zgolj številke. Dolenc zato opozarja, da bi morala biti v izračun točk (in posledično denarnega zneska) nujno vključena človeška presoja.
