V znanstveni skupnosti se sprašujejo, ali bo lanskoletni doktorat biokemičarke Nade Verdel o »spominu vode«, ki je na ljubljanski univerzi dvignil veliko prahu, obveljal ali bo odvzet. Medijska polemika med nekdanjim rektorjem univerze Stanislavom Pejovnikom in nekaterimi profesorji, ki doktoratu nasprotujejo, je razkrila nekatere doslej manj znane podrobnosti o postopkih.
Ni mogoče ne doktorirati?
Predvsem ni jasno, s katerimi znanstvenimi argumenti je bila prvotna odločitev komisije biotehniške fakultete, da doktorat zavrne, preglasovana, opozarja višja znanstvena sodelavka na fakulteti za elektrotehniko in članica komisije za ženske v znanosti Urša Opara Krašovec. Doktorat Nade Verdel je edini doktorat v zgodovini ljubljanske univerze, ki ni bil potrjen na matični fakulteti, temveč na univerzi. Nekdanji rektor Stanislav Pejovnik trdi, da se je to zgodilo zato, ker je biotehniška fakulteta prvotno dovolila zagovor doktorata, pravila univerze pa ne predvidevajo, da bi kandidat na ustnem zagovoru padel. Kvečjemu bi moral biti doktorat zavrnjen že pred ustnim zagovorom, pravi Pejovnik. Res pa je, pojasnjuje sedanji rektor Ivan Svetlik, da se bodo univerzitetna pravila spremenila tako, da bo predvideno tudi neuspešno zagovarjanje doktorata.
Senat biotehniške fakultete, pred katerim je Nada Verdel svoje delo prvotno zagovarjala, se s temi argumenti ni strinjal in je od univerze zahteval pojasnila o postopkih. Rektor Svetlik je v polemiki med drugim opozoril, da je univerza sicer skušala sestaviti ustrezno doktorsko komisijo, vendar so se zaradi spornosti tematike sodelovanju mnogi profesorji izognili. »Morda bi lahko bil rezultat tudi drugačen, če bi strokovnjaki, namesto da so zavračali sodelovanje, vztrajali,« je bil pomenljiv Svetlik.
Z enakim argumentom se je oglasil tudi Svetlikov predhodnik na rektorskem mestu Pejovnik. »Kot rektor sem predlagal, naj na univerzi še enkrat odloča enaka komisija kot na fakulteti, a se njeni člani za to niso odločili,« pravi Pejovnik. Sam se je s problemom kot rektor ukvarjal pred Svetlikom in je izpeljal tudi večino postopkov, Svetlik pa jih je po menjavi zgolj dokončal.
Proceduralni razlogi ne zadoščajo
»Komisija biotehniške fakultete je že podala svoje mnenje o doktoratu in še drugič o istem doktoratu ni mogla odločati,« pravi Urša Opara Krašovec. »To bi bilo nesmiselno. Kdor poda pisno, utemeljeno mnenje, je svoje mnenje pač podal. Nikoli pa ni bilo predstavljeno, s kakšnimi argumenti so na univerzi spodbijali strokovno dobro utemeljeno mnenje prve komisije. Nekdanji rektor Pejovnik in sedanji rektor Svetlik naj objavita strokovne argumente, na podlagi katerih je bila prvotna odločitev komisije zavrnjena,« je vodstvo univerze, kot že večkrat doslej, javno pozvala Opara-Krašovčeva. Ob tem je opozorila, da so bili navedeni zgolj proceduralni razlogi za podelitev doktorata. »V znanosti pa proceduralni razlogi, tudi v kolikor bi dejansko obstajali, ne morejo biti odločilni,« je prepričana naša sogovornica. Pravi, da bi v nasprotnem primeru »zaradi proceduralnih napak lahko potemtakem podelili tudi doktorat s tezo, da je zemlja ploščata«. Sprašuje se, ali so se v doktoratu o spominu vode združili poslovni interesi, ki jih ima zasebni inštitut Bion, na katerem je avtorica doktorata delovala, in »duhovni interesi« posameznikov.
V doktoratu je Nada Verdel dokazovala spremembe lastnosti vode, ki jih večina znanstvenikov ne priznava. Med drugim gre za domnevno »vtisnjenje« informacij iz okolja v vodo, ki ga v komercialne namene izkoriščajo nekatere zasebne inštitucije oziroma proizvajalci. Ti potrošnikom prodajajo izdelke, ki naj bi s pomočjo vode blagodejno vplivali na zdravje in počutje. Prepričanje, da ima voda »posebne« lastnosti, s katerimi shranjuje informacije iz okolja, pa niso bile nikoli znanstveno dokazane; Opara-Krašovčeva jih zato uvršča na področje religioznosti. Profesorica Marija Bešter Rogač s fakultete za kemijo je v svoji oceni doktorskega dela Univerzo denimo opozorila, da »parametrov, ki jih proučuje mag. Nada Verdel v okviru svojega doktorskega dela, z današnjim stanjem tehnike meritev električne prevodnosti ni mogoče zanesljivo določiti«. Verdelova je za Dnevnik zatrdila, da spomina vode ni dokazala, da pa je odkrila nekatere druge doslej neznane lastnosti vode. Od javne agencije Spirit, ki sofinancira mlade raziskovalce iz gospodarstva, je Verdelova pridobila javna sredstva za raziskovanje, vredna približno sto tisoč evrov. Delno so bili vir sredstev tudi evropski skladi. V prijavi na razpis agencije Spirit pa je Verdelova napovedala prav proučevanje lastnosti visoko razredčenih vodnih raztopin, v katere naj bi bile trajno »vtisnjene« določene informacije iz okolja.
Njenemu doktoratu sta doslej javno pritrdila zgolj somentor, profesor Peter Bukovec, ki za pojasnila ni bil dosegljiv, ter mentor z inštituta Bion Igor Jerman. Ta pravi, da drugi znanstveniki ne razumejo, da gre za kvantne lastnosti vode, ki so bile doslej slabo raziskane. Da je voda podvržena »slabim energijam« in celo »slabi volji«, pa je v svojem nedavnem nagovoru ob odprtju razstave o vodi v Mestnem muzeju Ljubljana pripovedoval (tudi) premier Miro Cerar.
