Kdor je mislil, da avstrijski turizem živi le od dvorcev Habsburžanov, smučanja in s kuhanim vinom omamljenih obiskovalcev adventnih sejmov, je bil v hudi zmoti. Druga največja avstrijska atrakcija – brez skrbi, prvi je še vedno dvorec Schönbrunn – so menda Kristalni svetovi (Kristallwelten). Morda tega muzealičnega svetišča lepote in blišča v Wattensu na Tirolskem še ne poznate, a ste zagotovo dobro seznanjeni z obstojem družinskega podjetja Swarovski. Bogati dediči predvsem po nakitu znane družine so, da bi zadostili radovednosti množic, že leta 1995 investirali v svojevrsten muzej kristalov, kjer se srečujeta popularna umetnost in industrijsko oblikovanje, predvsem pa zabava in kič. Čeprav obiskovalci tam nimajo dostopa do proizvodnje dragih kamnov, ki ostaja kot recept za nutello ali coca-colo dobro varovana poslovna skrivnost, vrste navdušencev pred vhodom v lesketajoče se sobane ne usahnejo – v dvajsetih letih se je v muzeju zvrstilo že okoli 12 milijonov ljudi.
Lepota v drobljenju, žaganju in vrtanju
Da ne gre za nepomemben družbeni fenomen, nemara kaže že dejstvo, da so za vstopnico pripravljeni odšteti 19 evrov, torej več kot za pariški Louvre. Če pomislimo še, da je mogoče na parkirišču Swarovskega ves čas opazovati masovne prihode avtobusov, vsak od njih pa denimo prevaža slabih petdeset potnikov, si gneče v muzeju ni težko predstavljati. Nekoliko težje je sešteti dobiček od samih vstopnic, zavoljo matematične nespretnosti pa se naivno pretvarjajmo, da nobeden od petdesetih obiskovalcev na končni muzejski postojanki, ki ne more biti drugega kot trgovina z nakitom, ne zapravi nič.
A za družino, ki je v poslu s kristali že od leta 1895, je to zgolj drobiž, njihovo premoženje je namreč ocenjeno na 4,1 milijarde evrov. Ne smemo pozabiti, da predstavlja posel z nakitom le del njihovega dobička, saj so tudi proizvajalec lestencev in svetil, preciznih optičnih inštrumentov, kot so teleskopi in daljnogledi, predvsem pa vodilni ponudnik brusov in drugega, manj romantičnega orodja za drobljenje, žaganje in vrtanje. Vsa skrivnost je v tirolitu, mineralu, ki je Čehu Danielu Swarovskemu pred 120 leti omogočil izdelavo stroja za rezanje kristalov. Zato bodo nekoliko razočarani tisti, ki so živeli v prepričanju, da pri Swarovskem kupujejo prave drage kamne, pa tudi tisti, ki že ves čas vztrajajo, da gre zgolj za malo trše steklo, torej za prodajni nateg mednarodnih razsežnosti. Slavni izdelovalci nakita namreč uporabljajo skrivnostno kristalno zlitino, ki naj bi bila po svojih lastnostih (obliki, lesku, trdoti…) kar najbolj podobna kristalu iz narave, a je kljub vsemu v najboljšem primeru zgolj zelo skrbno obdelan »instant« kristal.
V ustih velikana
A kdor ima denar, ima navadno tudi veliko prijateljev. Pevec in multimedijski umetnik André Heller, ljubljenec avstrijskih mamic, je bil tisti, ki je leta 1995 za znano rodbino – o kateri se v medijih, z izjemo razvpite Fione Swarovski, zelo malo piše – idejno zasnoval Kristalne svetove. Vhod v muzej si je zamislil pompozno – kot glavo velikana, ki bruha vodo in s tem varuje magijo v Dvoranah čudežev. Navsezadnje so v njih skrite umetnije mednarodno priznanih ustvarjalcev, oblikovalcev in arhitektov, ki so drage kamne interpretirali po svoje, njihove ideje pa si mora od kristalnih odsevov oslepljeni obiskovalec največkrat osmisliti kar sam.
Pa ne gre le za dela mojstrov, kot so Salvador Dalí, Andy Warhol ali Keith Haring. Ameriška sopranistka Jessye Norman popolnost kristalov ponazori s perfekcijo glasbe, britanska avantgardista v dizajnu Patrik Fredrikson in Ian Stallard pričarata skrivnostni gozdni raj, poln kristalnih bitij. Spokojno božično dvoranico odene v kristalne snežinke nizozemski industrijski oblikovalec Tord Boontje, ruski umetniški duo Blue Noses s satiričnimi videoposnetki smeši arhitekturne mojstrovine, kot so Tadž Mahal in Empire State Building v New Yorku. Čeprav je do sem že jasno, da ni notranjost muzeja nič manj ekstravagantna od njegove zunanjosti, se zdi vljudno izpostaviti tudi manj bizarne artefakte, ki utegnejo razveseliti bolj tradicionalistične občudovalce kristalne umetnosti. Eden takih je prepričljivo barvno-glasbena hipnoza angleškega glasbenika in konceptualnega umetnika Briana Ena, druga nemara kristalna kupola, ki jo sestavlja 595 zrcal. Ta naj bi v obiskovalcu vzbujala občutke, podobne tistim v notranjosti kristala, hlad v dvorani pa zanesljivo prepodijo vse poročne snubitve, ki so v zadnjem času menda priljubljene predvsem med mladimi indijskimi gosti.
Tako presenetljiva muzejska ponudba zagotovo pusti brez besed še največjega nergača; če ne prej, ob informaciji, da je družina Swarovski mislila tudi na otroke. Da bi svet kristalov, ki se jih od vekomaj (neupravičeno?) drži konotacija polarnega mraza in krutosti, približali tudi najmlajšim, zanje ob vodenih ogledih organizirajo tudi interaktivne delavnice, kjer se igrajo s kristalčki in rajajo kot v kakšnem po izbranem okusu okrašenem zabaviščnem parku. Če bi jim v ikonskem velikanu vseeno postalo dolgčas, se lahko igrajo skrivalnice še na 7,5 hektarja velikem posestvu v neposredni okolici. Ob labirintu in igralnem stolpu bodo stežka spregledali ogromen lesketajoč se kristalni oblak, ki lebdi nad vodo in z več kot 600.000 ročno obdelanimi kristali menda vabi k sanjarjenju – celo sredi belega dne. Po količini kristalov, ki so jih pravkar videli, bo večina o njih do konca življenja res lahko predvsem sanjarila.
