»Tujci prihajajo k nam in med njimi so vojaki! Čez mejo pridejo od tam, kjer poka. Ko je pri nas pokalo, smo mi pregnali tujo armado, ne pa bežali. In imamo zdaj svobodo. Za kaj in koga se bodo oni borili? Jaz že vem: bi lepo naše vojake postavil na mejo in – nihče noter!« je bil strumen Janez, ki rad predlaga vojaško rešitev slehernega problema. Je pa res: kdor ga uboga, temu Janez pomaga, kdor pa ne… jojmene! »Ti tujci so eni reveži in pri nas že ne bodo ostali, ker smo mi tudi reveži in ne znamo gospodariti,« je presenetila Ljudmila, ki zna vzbuditi pozornost s tem, da se včasih nasmehne Miroslavu, da je ta kar v zadregi, in spet drugič Janezu, da ta goji upanje, da je njegova. Pa ni razočarala Milči: »Saj jaz bi jih domov vzela, a imajo enega drugega boga, ki ne more biti tako dober kot naš. In če je tako, naj gredo – zbogom!« Se je hahljal Miroslav ob tem sklepu: »Ti tujci pridejo in gredo. Mene skrbijo tisti, ki jih moraš spoditi. Na primer: pridejo nam pomagat, potem pa pomoč zaračunajo, se lepo smejejo in po tuje govorijo in dobijo ogromno denarja. In potem to vse jezi. A ne, da jih je treba spoditi!?« Karl in Dejan sta rada pri Miroslavovih ocenah hitro zraven oziroma mu kakšno celo vešče podtakneta. Tokrat sta v en glas zatrdila: »Da, če tujce, ki toliko stanejo, spodimo, nam več ostane in si lahko mi razdelimo. Pa saj smo se v šoli učili, da je tujec slab gospodar!« In je Dejan, ki ima z zgodovino sploh pristen odnos, še dodal: »Je bila enkrat vojna, mi je dedi pravil. Nič nismo imeli, pa so prišli tujci in nam čisto vse vzeli!« Malemu Lukcu, ki je z levim palcem leve roke vrtal v odprtino v levem predelu noska, ni bilo jasno: »Če nismo nič imeli, kaj so nam vzeli?« Pa je Dejan rekel, da je Lukec še mlečnozob za take debate, čeprav se mi zdi, da gre Dejanu na živce, ker zna Lukec tako lepo spraševati in govoriti. »Mene tujci nič ne brigajo, jaz sem sama hotela na tuje. Tam je veliko denarja. A ni prav, če si želiš imeti veliko denarja, da ga je dovolj za lepe čevlje in obleke? Saj enkrat bom šla, se zato tuje jezike učim. Ne enega, dva – anderstend!? Ko bom tam v tujini pomembna, se boste stepli zame!« je bila odločna Alenka, ki je bila v druščini (vsaj med fantiči) prej občudovana, a v zadnjem času jo tudi vneti »oboževalci« bolj zdolgočaseno gledajo. Zoran je dodal svoj pogled: »Če znaš delati najlepše stvari, je vseeno, kdo si. Poglejte, kaj sem iz ta novih legic sestavil: celo malo mesto, tudi stadion ima – a ni lepo!?« je bil posloven s tistim malce posiljenim smehljajem. Mimo je vzvišeno prišel Borči, ki se mu vidi, da pred ogledalom stoji vsaj toliko časa kot punce. Namenoma je korakal počasi mimo gruče otrok, smehljaj mu ni šel z obraza. A so ga prezrli kot eden in je bil zanje – oprostite – tujec!
»Pridi noter, moja mama bo vsak čas tu! Da se ne boš spet vedel do nje kot do tujca!« se je zaslišal nič tuji glas iz kuhinje. To bodo ure, ko bom doma tujec, me je spreletelo…
