Pa pustimo politično kuhinjo, hujša je kadrovska. Na primer: imaš podjetje, v katerem sta dve struji. Ena drugi lahko skuha tako svinjske jedi, da glava peče. Podjetje postane kuhinja v celoti, menjajo se glavni kuharji in pomočniki. Med njimi eni le mešajo, drugi tudi kaj pokušajo, tretji pa samo – zopet – vse požrejo. Tisti navadno v podjetju tudi delajo, kadrovski kuharji pa kuhajo. V takem primeru pa to pač ni vsakodnevno delo, je dnevni kuharski dvoboj kuharic in kuharjev. In že po tradiciji dodajo kuharice ščepec ženske zvijačnosti, v loncu so vedno čustva, ki rada zavrejo in prekipijo. K temu gre užaljenost tistih, ki so spodaj, in škodoželjnost tistih, ki so (trenutno) s kuhalnico v rokah. Koliko je že propadlo podjetij, kjer je kadrovska kuhinja skuhala na koncu jed, ki se je vsem priskutila: pojedla jo je zopet tista raja, ki ni bila zraven pri kuharskih svinjarijah in je naivno verjela, da je treba včasih tudi kaj narediti in ne le tuhtati, kako boš novemu šefu skuhal, da ga bo peklo v vampu, ali kako boš bivši šefinji hodil po podočnjakih do nezavesti, kot se reče.
Pa je tu še cela vrsta kuhinj, iz katerih zna smrdeti kljub trudu kuharjev, da bi ponudili najžlahtnejše jedi. Športna kuhinja, ta je šele znana in razširjena. Ima prvini prvih dveh in ščepec kadrovske in drobec politične kuharske umetnosti v športni kuhinji prinašata eno njenih glavnih lastnosti: biti pri koritu, kjer se mastijo tisti, ki v športni kuhinji navadno vpijejo o idealih, idolih in vrednotah – najraje pa imajo feničanski izum, ki jim ga športne kuhinje vseh vrst ponujajo. Da ni res? Ja, poglejte: vsi v športu tulijo, da ni denarja, da delajo iz ljubezni in ni denarja, toda teh mojstrov kuhalnic iz športnih kuhinj sedem vpreg ne potegne. Vihtijo kuhalnice v teh težkih časih in radi na koncu poližejo, kar od njih kaplja. Kuharski mojstri zdržijo v tem kuharskem peklu revščine in garanja desetletja in dobesedno pokoljejo se za najboljše kuharske funkcije.
Ja, nekje na koncu so pa tisti, ki samo znajo kuhati. Zaresni kuharji. Ni naključje, če v novi knjigi receptov v tej naši ljubi Sloveniji ni najti kuharic. Moški spol je že zdavnaj spoznal, da je edino v kuhinji še mogoče ustvarjati, kreirati. Kjer lahko pico ješ z žlico, je pač svoboda nemerljiva, kajne? In zato je povsem logično, da so moški zbežali v kuhinjo, edini kraj za ustvarjanje, fantazijo. In če moškega »boli glava«, je kuhalnica krasen izgovor in pribežališče, kajne?
Sam ne sodim v nobeno kuhinjo, še domačo ne. Kuhati ne znam in ne zmorem, pač vse življenje jem, kar mi skuhajo. Na srečo in v tolažbo nas je takih največ. Dober tek!
