Bolečina je bila dolgo del njegovega življenja. A kot pravijo telovadci – premagati bolečino, stisniti zobe in premagati samega sebe v gimnastiki šteje največ. Ko ga je vseeno bolelo preveč, pa je vzel protibolečinsko tableto, ki je nanj delovala podobno kot droga, zato je bil prepričan, da bi morale biti skorajda prepovedane.
Ker ga telovadba še vedno neizmerno veseli, je pričakovati, da bo svoje znanje delil naprej, in to v športni dvorani, ki je poimenovana tudi po njem. V gimnastiki je neverjetno užival in našel vedno nove izzive. Izzive pa bo gotovo poiskal tudi drugod. Ni skrivnost, da je vešč finančnega svetovanja – doslej je pomagal predvsem sorodnikom in prijateljem –, blizu so mu tudi okolju prijazne energije – ponosen je na pasivno hišo, ki proizvede več elektrike, kot je porabi – in avtomobili, s katerimi je nekoč rad vozil bolj dinamično in poslušal cviljenje gum; razmišljal je celo o nakupu porscheja, a je zmagal glas razuma.
Čeprav je na prvi pogled osvojil vse, kar je lahko, pa je z razlogom otožen, ko beseda nanese na olimpijske igre, sploh tiste leta 2000, ko so ga vsi videli kot zmagovalca, saj je bila vaja na treningu njegova najboljša v življenju, trenerji pa so tedaj pravili, da takšne izvedbe še niso videli. Po nekaj sekundah je padel z orodja. Razočaranje je bilo neizmerno, hkrati pa dokaz, kako nepredvidljiva je lahko gimnastika in kako težko je bilo doseči vse to, kar mu je od leta 2000 naprej uspelo.
Žal mu nastopi na bradlji niso prinesli milijonov, kot že nekdanji športnik pa bo moral sleči tudi policijsko uniformo, zato bo gotovo potrkal na vrata svojega mecena Jožeta Mermala, ki mu je po diplomi obljubil službo. Sam pravi, da želi le normalno zaslužiti in uživati življenje.
