Poželenje po denarju družbe
Sklad je namreč zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč in gozdov v naravi denacionalizacijskim upravičencem, zavezanec za vračilo nadomestnih zemljišč in tudi zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe vrnjenega nacionaliziranega premoženja. Denar za te obveznosti je doslej zagotavljal s prihodki od izkoriščanja državnih gozdov, ki pa naj bi jih vlada Mira Cerarja zdaj prenesla na novo družbo Slovenski državni gozdovi, d.o.o., in v skladu s tem odvzela okoli 60 odstotkov prihodkov. Bodo posledično ogrožena poplačila denacionalizacijskih upravičencev?
Na ministrstvu za kmetijstvo pravijo, da bodo denar za odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe vrnjenih gozdov zagotavljali iz posebnega gozdnega sklada, v katerega bo družba Slovenski državni gozdovi prispevala deset odstotkov letnih prihodkov od izkoriščanja državnih gozdov in polovico bilančnega dobička (če ga bo sploh imela). V ta sklad naj bi se prvo leto delovanja te družbe po izračunih kmetijskega ministrstva nateklo enajst milijonov evrov, pozneje pa približno 16 milijonov vsako leto. Toda želja, za kaj vse bo porabljen ta denar poleg denacionalizacijskih obveznosti, je veliko.
Samo občine bodo iz gozdnega sklada na leto dobile okoli štiri milijone evrov rente zaradi uničevanja lokalnih cest med prevozom lesa iz državnih gozdov, glede na dinamiko reševanja denacionalizacijskih postopkov na sodiščih in visoke zamudne obresti, ki jih je država dolžna plačevati upravičencem, pa bo finančnih obveznosti samo do denacionalizacijskih upravičencev še za okoli 40 do 50 milijonov evrov. Urban Mate zato meni, da denar iz gozdnega sklada ne bo zadostoval za vse namene, za katere je predviden. Ocenjuje, da se bo s tem položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal, zato se utegne zakon o gospodarjenju z državnimi gozdovi znajti na ustavnem sodišču, če bo sprejet v predlagani obliki.
Zaradi zamudnih obresti se jim nikamor ne mudi
Ko je Pahorjeva vlada leta 2010 skladu naložila še izplačevanje gozdne rente občinam, so mnogi (tudi strokovne službe finančnega ministrstva) opozarjali, da bo zaradi tega postal proračunski porabnik in da mu bo zmanjkalo denarja za nakupe gozdov in kmetijskih zemljišč. Denar za nakupe je res usahnil (kot zavezanec za vračilo gozdov denacionalizacijskim upravičencem je od leta 1993 do konca letošnjega avgusta vrnil 92.458 hektarjev gozdov, dokupil pa jih je le dobrih osem tisoč hektarjev, kar pomeni, da delež državnih gozdov vztrajno pada), proračunski porabnik pa sklad ni postal. A gre zahvala za to zgolj strahovito počasnemu reševanju denacionalizacijskih postopkov.
Sklad je namreč tudi zavezanec za plačilo odškodnine denacionalizacijskim upravičencem zaradi nezmožnosti uporabe vrnjenega jim premoženja. Po nekaterih ocenah bo treba, kot rečeno, denacionalizacijskim upravičencem izplačati še od 40 do 50 milijonov evrov odškodnine. Doslej je sklad nakazal le slabih 13 milijonov evrov odškodnin, trenutno ima odprtih za dobrih 24 milijonov evrov (brez zamudnih obresti, ki jih je dolžan plačati ) sodnih in zunajsodnih zahtevkov za odškodnine, in če bi spravil pod streho zgolj enega od njih – zahtevek Ljubljanske nadškofije za 11,4 milijona evrov odškodnine in še kakih pet milijonov evrov pripadajočih obresti – bi čez noč postal proračunski porabnik. Imajo pa politiki srečo, da (tudi) denacionalizacijskim upravičencem ni v interesu, da se denacionalizacijski postopki končajo prehitro, saj zamudne obresti, ki jim jih je dolžna plačati država, tečejo od vložitve zahtevka na sodišču in ne od dneva razsodbe.
Za konec najzahtevnejši primeri
Državne institucije so denacionalizacijskim upravičencem doslej vrnile za dobri dve milijardi evrov premoženja, največ kmetijskih zemljišč in gozdov, stavbnih zemljišč, stanovanj in poslovnih prostorov. Upravne enote in ministrstva, ki rešujejo zadeve na prvi stopnji, so prejeli več kot 39.000 denacionalizacijskih zahtevkov. Konec junija letos (podatke za zadnje trimesečje ministrstvo za pravosodje še pričakuje od upravnih enot in ministrstev, saj jih morajo zbrati do 9. oktobra) so imeli na vesti še 200 nerešenih zadev, okrajna sodišča, ki odločajo v nepravdnih postopkih (v zadevah, v katerih je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti) pa 13 (od vloženih 2897 zahtevkov). V skupnem številu je to sicer majhen delež nerešenih denacionalizacijskih zahtevkov, a je težava ta, da so povečini ostali na mizi najzahtevnejši primeri, kot so pokljuški gozdovi, Blejski otok, ljubljanske Križanke...
Upravne enote bi morale že konec marca 2005 končati vse denacionalizacijske postopke na prvi stopnji, vendar je to pravočasno storila le metliška. Tako ima deset let in pol kasneje 25 upravnih enot še vedno 97 nerešenih zadev, od tega se jih skoraj polovica nanaša na vračanje kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev, dobrih 40 odstotkov pa na stanovanjske hiše, stanovanja, poslovne stavbe, poslovne prostore in stavbna zemljišča. Največ nerešenih zadev ima ljubljanska upravna enota, sledita ji kranjska in škofjeloška. Ob polovici tega leta je bila svojevrstna rekorderka upravna enota Šmarje pri Jelšah, ki od marca 2009, torej 75 mesecev, ni pravnomočno končala niti enega denacionalizacijskega postopka.
Tatjana Pihlar
