Dijakinja, ki bi nekega dne rada tudi sedla za krmilo kakega dirkalnika, je takrat prednost dala maturi. To se ji je, kot vse kaže, obrestovalo. Na letošnjem spomladanskem roku splošne mature je dosegla vseh 34 točk in tako postala ena od 16 diamantnih maturantov v državi in edina s takšnim dosežkom med dijaki vseh gorenjskih srednjih šol. Tudi zamujene zvoke hitrih vozil ji je že uspelo nadoknaditi – pred nekaj tedni se je z družino odpravila na motoristično dirko v Italijo.
Zmeda z rezultatom
Novico o izjemnem dosežku na maturi je nasmejana Blejka izvedela, ko se je pod borovci na morju iz gole radovednosti poglabljala v stare zapiske za študij medicine, ki jo čaka že prihodnji teden. Natančno se spominja zadrege, v kateri se je znašla, ko je na spletu iskala svoj rezultat. »Sploh ga nisem našla. Pisalo je le '34 točk', pa sem si mislila, saj vsi vemo, da jih je toliko možno zbrati. Šele čez čas sem dojela, da je to pravzaprav moj maturitetni rezultat!«
Tako kot je ta presenetil maturantko, so brez sape ostali tudi njeni starši, čeprav so njenih šolskih uspehov, ki jih je ves čas nizala, vajeni. Letos je med drugim prejela Krkino nagrado za raziskovalno delo, bronasto priznanje na državnem tekmovanju mladih zgodovinarjev, v preteklih letih pa tudi zlato priznanje na državnem tekmovanju iz angleščine in bronasto Preglovo plaketo iz kemije...
Da se bo Sara Jensterle zapisala v zgodovino, so bili njeni profesorji prepričani že v prvem letniku gimnazije, pripoveduje njena razredničarka Tatjana Sitar. »Pozorno je sledila pouku, ogromno znanja je prinesla iz osnovne šole, predvsem pa je vse to med seboj uspela povezati na fantastičen način. Vse, česar se je lotila, ji je uspelo izpeljati stoodstotno. Nikoli si ni zadala preveč, ampak se je raje popolnoma posvetila izbranemu,« opisuje profesorica. »S tem pa je pozitivno vplivala tudi na sošolce in sošolke.« Nikoli ni želela izstopati, ves čas pa je bila pripravljena pomagati vsakomur, za katerega je ocenila, da bi mu pomoč prišla prav. To je redka odlika med današnjimi gimnazijci. »Tako so me vse življenje učili starši,« pojasni študentka medicine.
Pomagala bo preprečevati žalostne konce
Ker bi tudi v prihodnje rada pomagala ljudem, želi postati onkologinja. Tako se je zatrdno odločila, ko ji je rak vzel stare starše. Nanje je bila še posebej navezana. »Želim si, da bi obolelim lahko pomagala preprečiti takšen žalosten konec. Zato bi rada pripomogla k zgodnejšemu odkrivanju raka in k večjemu uspehu pri zdravljenju.«
Dogajanje v slovenskem zdravstvu pozorno spremlja in je nad padanjem ugleda zdravnikov predvsem v medijih zaskrbljena. »Prepričana sem, da je večina zdravnikov dobronamernih. Morali bi jih bolj spoštovati, saj so vendarle veliki strokovnjaki in rešujejo življenja. Kljub napakam si nihče med njimi tega poklica ni izbral zato, da bi počel ravno nasprotno,« je prepričana. Upa tudi, da se bodo razmere v naši državi, tudi v zdravstvu, uredile in da bo priložnost za delo in raziskovanje našla v Sloveniji. V tujino, pravi, je za zdaj ne vleče – tam bo iskala nove priložnosti le v skrajni sili.
Čeprav je začela stopati po študentski poti, na Gimnazijo Jesenice, ki jo je obiskovala, ohranja lepe spomine. »Vesela sem, da sem se odločila za majhno gimnazijo, čeprav sem si včasih želela večje ponudbe tujih jezikov, ki bi je bila deležna na večji šoli.« A tam bi se zagotovo bala grozljivega občutka v ogromni stavbi, v kateri bi se v množici dijakov počutila kot tujka, pravi, tako pa se je vsako jutro podala v majhno znano poslopje, v katerem je vzdušje prijetno, domačno in kjer se vsi med seboj poznajo.
V to kislo jabolko bo vendarle morala ugrizniti, v prvi letnik medicinske fakultete se je letos vpisalo več kot 150 bodočih študentov – skoraj dvakrat toliko, kolikor je bilo lani na jeseniški gimnaziji vseh četrtošolcev skupaj.
