Če bi dobili za darilo masažo v ljubljanskem masažnem salonu Žarek, obstaja velika verjetnost, da bi iz njega odšli prijetno sproščeni in dobro zmasirani, ne da bi opazili, da ima maser težave z vidom. Iztok Zupanič namreč s svojo samozavestnostjo in odličnim poznavanjem svojega salona z ničimer ne daje vedeti, da mu je ostalo le še nekaj odstotkov vida na levem očesu. Desni vidni živec mu je tumor poškodoval že pri dveh letih, toda to ga ni oviralo skoraj pri ničemer. S to življenjsko prepreko se je odlično spoprijel, tako kot tudi kasneje v najstniških letih, ko mu je tumor nepopravljivo poškodoval še vidni živec na očesu, ki mu je omogočal neprikrajšano odraščanje.
Boljši sluh in spomin
»Hm, tudi zdravniki ne znajo povedati, koliko vida mi je še ostalo. Vidim razmazano sliko. Zaznavam svetlobo, vidim kontraste, obrise, ni pa nobene ostrine,« pove 33-letni Zupanič, ki se sonca ne razveseli tako kot videči. Takrat zaradi odbijanja sončnih žarkov od avtomobilov in stekel vidi precej slabše in zato ima raje, da ostane skrito za oblaki. »Roke, ki vidijo« pa se glasi slogan njegovega masažnega centra, saj pri svojem delu vida skoraj ne uporablja. Vse delo opravijo roke: »Še toliko malo vida, kot ga imam, med masažo ne potrebujem, saj blazinice tako dobro zaznavajo. Z rokami pri masiranju veliko natančneje zaznam, ali je kaj narobe, in se potem tam dlje zadržim. Ne masiram samo po šolsko, ampak želim ljudem res pomagati.«
Njegovo vodilo je tudi, da mora biti masaža konkretna, da je učinkovita. »Ne božam, ampak masiram. Včasih kakšna stranka pravi: 'joj ne tako grobo', ampak jaz ji takoj povem, da če jo bom nežno zmasiral, je denar vrgla stran,« se razgovori zgovorni Zupanič in obenem prizna, da pa je včasih kar zoprno, ker so njegove blazinice tako občutljive. Zelo se mu je izostril tudi sluh, na katerega se zanaša, predvsem pri hoji. »Kadar gre po cesti recimo čistilec tal, me tako zmede, da raje počakam, da gre mimo, in potem nadaljujem pot,« nazorno pove in hitro doda, da je boljši tudi njegov spomin. V glavi ima vse, številko bančnega računa, programe na pralnem stroju, na blagajni. Za primer, če mu kaj uide iz spomina, pa ima vse posneto še na diktafonu, ki mu služi kot beležnica.
Dober glas se širi sam
»Dobesedno eno jutro sem se zbudil in se mi je vid poslabšal,« o začetku svoje temne poti pove sogovornik, ki je bil prej zagret športnik. Treniral je tenis, rad je tudi smučal in drsal. A kljub temu da tega zdaj ne more več početi, je, mogoče tudi po zaslugi svojega pozitivnega značaja, našel srečo v nesreči. Oziroma je ona našla njega v obliki ponudbe za šolanje za maserja. Ki jo je seveda takoj sprejel, saj se mu je zdel ta poklic že od nekdaj zelo zanimiv. Podobno pa je pogumno sprejel izziv po dveh letih dela v masažnem centru slepih in slabovidnih, ko so mu v zvezi, ki ga je odprla, ponudili, da ga odkupi. Malo si je sicer vzel časa za razmislek, potem pa je privolil.
Od takrat je že sedem let na samostojni poti in v svojem poklicu zelo uživa. Očitno pa tudi njegove stranke, saj ne vlaga v promocijo: dober glas se širi sam, ogromno ima stalnih strank. Od dvanajstletnega fanta s cerebralno paralizo, ki ga masira že nekaj let, do devetdesetletne gospe, ki pride vsak teden. Najpogostejše težave, s katerimi se večina obrne nanj, so seveda bolečine v hrbtu, zgoraj ali spodaj. »S tem imajo težave vsi, ni važno, ali gre za študenta, voznika tovornjaka ali nekoga, ki dela v pisarni,« pravi.
Upa na napredek medicine
Zupanič je sicer edini izmed petih slepih oziroma slabovidnih ostal v poklicu, za katerega so se izšolali, toda prepričan je, da ga bi morala država nadaljevati. Kot to počnejo ponekod v tujini. Sam je želel tudi zaposliti še enega maserja, a ga enostavno ni našel. Zdaj se je zato že sprijaznil, da bo pač sam zmogel 12-urni delovnik pet dni na teden. Ni pa se sprijaznil s svojim stanjem. »Saj sprejmeš že, sprijazniti se pa ne moreš. Kdor to reče, laže,« je iskren, pa tudi vesel, da je v življenju našel način, da daje družbi, ne pa da je doma na denarni podpori.
»Nikoli ne smeš obupati in se prepustiti samopomilovanju,« je njegovo sporočilo, strinja pa se tudi s tem, da ne smeš izgubiti upanja. Sam še vedno upa na medicinski napredek, da bo nekoč zopet videl. »Zdaj obstajajo že digitalna očesa, vgrajujejo čipe, slišal sem celo načrte, da naj bi nekemu Rusu presadili glavo. Bodo že potem našli še način, kako presaditi vidne živce.«
