»Ko se je Gregor Samsa neko jutro prebudil iz nemirnih sanj, je spoznal, da se je v svoji postelji spremenil v pošastno žuželko.« Zgodbi s takšnim začetkom je bilo bržkone usojeno, da postane uspešnica. Še danes je Preobrazba češko-avstrijskega pisatelja judovskega rodu Franza Kafke, ki je pisal v nemščini, bržkone tista zgodba šolskega kurikuluma, ki v srednješolskih glavah pusti največ vtisa. Z vzdušjem brezupnega temnega surrealizma je Kafka očitno zadel eno od občečloveških nevralgičnih točk, na kateri zmore identifikacijo vsakdo, četudi za njegovo literaturo velja, da so jo v veliki meri navdihovale avtorjeve konkretne življenjske okoliščine.
Kafka po mnenju mnogih predstavlja sam vrh modernistične literature, nanj pa je splezal s svojim modernim pripovednim slogom, predvsem pa z literarno učinkovito obravnavo tem, ki so obsedale že zgodnje 20. stoletje: odtujenosti, krivde, pravnega sistema, dehumanizacije in birokracije. Velika literarna slava ga je resda našla šele posthumno, a ne glede na to je prav Preobrazba ena od zgodb, ki mu je prinesla kar nekaj pozornosti še v času življenja ter občudovalce med drugimi velikimi pisatelji, med drugim Roberta Musila.
Kaj boljšega sploh ni mogoče
Preobrazba danes po mnenju mnogih velja za eno najpomembnejših, celo najboljših kratkih zgodb vseh časov, za katero je pisatelj Elias Canetti napisal, da Kafka ne bi mogel nikoli napisati česa boljšega, saj se česa boljšega sploh ne da napisati. Kafka pa se še malo ne bi strinjal, težave je imel s tem, da bi dal od sebe kar koli zaključenega, Preobrazbo je do zadnjega smatral za nepopolno v svojem bistvu, za konec je nekje zapisal, da je neberljiva. Napisal jo je tri leta pred izidom, za pozno objavo je bila delno kriva prva svetovna vojna. Prvi jo je objavil avantgardni mesečnik Die Weissen Blätter (Bele strani).
Del literarne draži zgodbe je v dejstvu, da Kafka nikoli ne pojasni, zakaj se je glavni junak sploh preobrazil v žuželko. Četudi zgodba sodi v širši kontekst grozljivega žanra, je njeno bistvo v tem, da je mestoma predvsem komična. Gregor se denimo nekaj prvih strani glede preobrazbe vznemirja toliko, kot bi se vznemirjal zaradi razbolelega grla – nekaj časa razmišlja, ali ne gre le za posledico delovne preobremenjenosti. »Komedija«, ki jo s pridom uporabljajo gledališke uprizoritve, se nadaljuje, ko si prihajajo eden za drugim Gregorja ogledovat družinski člani, pri čemer si nihče nikoli ne postavi najbolj racionalnega, zdravorazumskega vprašanja: kaj se je sploh zgodilo? Vdajajo se svojemu gnusu nad tem, da med njihovimi stenami biva orjaška žuželka, skupaj z njimi je vse bolj obupan Gregor.
Kamor koli pogledamo – kafkovsko vzdušje
Kafka je s Preobrazbo ustvaril paradigmatičen svet. Do podrobnosti opisuje številne realistične detajle, a sam zaplet je povsem fantastičen, sanjski, ki ga nihče ne prevprašuje z vidika logike, čez zgodbo leži vzdušje hudih sanj. Prav od tod oznaka »kafkovsko vzdušje«, za katero je italijanski pisatelj Italo Calvino nekoč dejal, da bi jo vendarle morali uporabljati bolj selektivno, saj pomeni nekaj povsem specifičnega. Pomeni vzdušje, ko se posameznik nenadoma prepozna kot žrtev večjih, neosebnih, močno neugodnih okoliščin, ki pa jih ne more ne jemati osebno, saj so prizadevanja za rešitev položaja kot v nočni mori povsem brezupna. V tem smislu je Preobrazba značilna Kafkova pripoved, saj podoben občutek visi nad večino njegovih zgodb.
Zanimivo je, da se prevajalci niso strinjali o tem, ali nemška različica res govori o preobrazbi v žuželko. Prvi angleški prevajalec je denimo nemški nekoliko bolj pomensko širok izraz »ungeheueren Ungeziefer« prevedel kot »neke vrste pošastnega glodalca«. Malo znano je, da je z detektivsko natančnostjo to pošastno bitje kot velikega hrošča identificiral Vladimir Nabokov, ki je o Kafki s strastjo predaval na Univerzi Cornell. Prepričalo ga je število majhnih nožic, ki jih omenja Kafka, in močne čeljusti, značilne za žuželke, s katerimi Gregor obrne ključ v ključavnici.
Zbuditi se – v nočno moro
Velik del čara zgodbe je tudi v vzporednicah z osebno zgodbo Franza Kafke, ki je bržkone edini avtor, ki si je kadar koli »prilastil« kakšno črko v abecedi. Gre za črko K, saj je glavni junak romana Grad K., junak romana Proces pa Josef K. To kaže na veliko zaznamovanost Kafkovih zgodb z njegovim osebnim življenjem, Preobrazba je tudi v tem smislu prva med njimi.
Kafka je delal kot uradnik v očetovem podjetju, svoje delo pa je opisoval kot duhamorno tudi zato, ker je bil odvisen od očeta. Za Kafkove zgodbe po mnenju dela interpretov velja, da njihovi junaki niso prispodoba slehernika (kar je običajna avtorska metoda), pač pa njega samega in njegove lastne ujetosti v rutino.
Tudi Gregor Samsa je takšna žalostna figura. S svojim delom preživlja očeta, mamo in mlajšo sestro, po tem ko je oče bankrotiral, neprestano je na službeni poti, le redkokdaj spi doma – a doma spi prav tisto noč, ko se zbudi v svojo lastno nočno moro. Žuželkasta nova podoba Gregorja Samse je po mnenju nekaterih razlagalcev fizična prezentacija njegove obsedenosti z delom, zaradi katere je zanemaril bolj človeške in prijetne vidike življenja. Od staršev in sestre se Gregor kot povsem nekoristna in nazadnje le še nagnusna žuželka povsem odtuji. Preobrazba je čisto lahko obupan osebni krik pisatelja, a nesporno premore tudi psihološko in socialno globino, ki ji zagotavljata nova sodobna branja.
