Intervju z glasbenikom in kolumnistom N'tokom: Panini in razbijanje po glavi ne gresta skupaj

Tudi sam sem hitro spoznal, da je domet pisane besede lahko mnogo širši kot domet uglasbene. A po drugi strani se nikoli nisem vrtel po sredinskih radijskih postajah, vedno bom kot glasbenik nedostopen širši publiki, moja glasba je specifična, cilja na koncertno publiko. Na kolumno pa vsakdo naleti med klikanjem po družbenih omrežjih. Ko sem ugotovil, kdo vse bere moje kolumne, sem hitro ugotovil, da mnogi od teh ne bi nikoli prišli na moj koncert ali kupili moje plate. Včasih imam celo občutek, da več ljudi hodi na okrogle mize in debate kot na koncerte. Ljudje se blazno radi pogovarjajo o družbenih problemih.

Zgleda, da je to neka forma, ki je sedaj priljubljena. Dejansko bi mi bil izziv videti, kaj bi mi bilo lažje: organizirati didžejski dogodek in nanj pripeljati 100 ljudi ali pogovorni dogodek in nanj pripeljati 100 ljudi.

Vstaje so bile zame velik obrat v načinu, kako dojemam družbo ter svojo vlogo v njej. Ker sem ob vstajah nekaj začutil, se je tudi moje pisanje na blogu spremenilo. Dobilo je namen. Kar naenkrat sem imel pred sabo neki cilj. Ni šlo več samo za to, da hočem neko stvar napisati, da bom izpadel pameten, pač pa sem si želel točno določenega odziva pri ljudeh. Pred tem sem imel veliko bolj cinično držo, češ, Slovenci so glupi, tukaj je vse zahojeno, to je pač ta mentaliteta, Butale. Ko pa sem prišel v sfero dejanskega družbenega angažmaja, se mi je cinizem nenadoma zazdel neuporaben za spreminjanje česarkoli.

Tudi meni. Pripadniki mlajših generacij, ki smo bili vzgojeni v pasivni, potrošniški mentaliteti, smo bili na neki točki postavljeni pred odločitev. Izkazalo se je, da naša življenja ne bodo potekala tako, kot so nam zagotavljali. Ne bomo delali, dobro zaslužili, hodili v trgovine in neobremenjeno trošili. V resnici so nas po končanem šolanju čakale le slabe službe in tesnoba negotove prihodnosti. Odločiti smo se morali, kako bomo reagirali na nove okoliščine. Bomo zavzeli cinično distanco do zlomljenega sistema ali se bomo poskušali aktivno vključiti v družbo in skušali kaj spremeniti. Stvar, kakršna so bile vstaje, človeka spremeni. Da ti občutek opolnomočenja, ko vidiš, da lahko posežeš v dogajanje, da lahko vplivaš na to, kam se usmerja javna debata. Ljudje, ki so doživeli moč organizirane množice, zelo težko stopijo nazaj v udoben svet ciničnega opazovalca.

Glasbeno je slabo vplivalo name, ker mi pobira ogromno časa, ki sem ga prej namenjal izključno glasbi. Nekoliko pa mi je tudi načelo samo vero v pomembnost, domet glasbe. Po vsem tem umetnosti ne doživljam več kot nekaj, kar bi spreminjalo svet. Glasbeniki smo zelo nagnjeni k temu, da našemu ustvarjanju pripisujemo mesijansko vlogo. Problem je v tem, da je nimamo zares. Družbene spremembe se ne dogajajo na polju umetniške vizije posameznika, pa če ta še tako dobro upove neke stvari. To ni nikoli tisto, kar bo na terenu opolnomočilo ljudi, prineslo več demokratičnosti, enakosti. To lahko dosežemo le z organiziranjem ljudi.

Umetnost lahko kvečjemu prispeva h gradnji neke skupnosti in občutku enotnosti. Sam imam danes zaradi teh spoznanj še več veselja z glasbo. Zdi se mi celo, da delam boljšo glasbo, bolj uživam v nastopih. A ob koncu dneva je temu treba reči to, kar je: kariera, poklic. Umetniki smo čisto banalni ljudje, ki na neki način zgolj opravljamo svoj šiht. In mogoče je naš šiht prav to, da pred množico odigramo vizijo uporništva. A po vsem tem gremo domov k družinam v naša stanovanja, odplačujemo kredite in skrbimo za to, da ne izgubimo službe. Nič pretirano romantičnega.

Kar se tiče pisanja v slovenščini, mi je zakomplicirala stvari. Ker prej sem to, kar zdaj počnem s kolumnami, delal s komadi. Imel sem neko temo, neko teorijo, ki sem jo razvil na neki zanimiv način. Več ko pišem, bolj ko se poglabljam v neke stvari, bolj se mi zdijo zapletene, niansirane, ne da se jih več upovedati v nekaj kiticah v rimah. Se mi zdi, da bi bile kolumne, če bi jih skušal uglasbiti, zelo slaba muzika.

Z več stvarmi. Predvsem pa s tem, da sem začel tam mnogo bolj uživati v glasbi. Prišel sem iz ljubljanske alternativne scene Radio Študent-Metelkova, ki je oblikovala moje dojemanje tega, kaj je v glasbi sprejemljivo in kaj ne. S to glasbeno vzgojo sem šel na Japonsko kot velik fan japonskih alternativnih artistov, ko pa sem jih osebno spoznal in začel nastopati z njimi, sem odkril, da spremljajo precej širši nabor glasbe kot jaz – predvsem japonskega popa, ki so ga poslušali zelo resno in analitično. To me je presenetilo.

Slovenski glasbeni kritiki lahko poznajo celotno diskografijo jugoslovanskega postpunka in še marsikaj, nikoli pa se ne bi resno pogovarjali o sodobni pop glasbi, ki je še kako pomembna. Japonska je bila zame zato osvobajajoča izkušnja, nehal sem gledati na estetske omejitve svojega socialnega kroga. Večkrat sem na kakem koncertu, kjer smo lahko slišali vse, od popa do avantgarde, pomislil: če bi to pocukrano stvar pripeljal na Metelkovo, bi me linčali. Kot drugo pa me je navdušilo, da je nekaterim vrhunskim glasbenikom čisto vseeno za produkcijo. Top bendi, ki sem jih res spoštoval, niso delali nobene drame okoli tega, kakšne tehnične pogoje imajo. Vse dajo od sebe na vsakem koncertu. In po koncertih je vedno debata o energiji, novih komadih. Moja izkušnja iz slovenskega alter okolja je ta, da se po vsakem koncertu pogovarjamo o tem, kakšen je bil zvok. Kot da bi bil tehnični vidik koncerta edina pomembna stvar. Danes verjamem, da je bolj pomembno doživetje, stik, ki ga vzpostaviš s publiko.

Redke so institucije, ki se zavedajo, da se mora scena pomlajevati in da je v to treba vlagati. Tu bi lahko pohvalili Kino Šiška in Ment. A mnogi klubski in drugi organizatorji, ki se imajo za zelo progresivne in pomembne, te vloge ne izpolnjujejo. Resno bi morali razmišljati o tem, koliko 18-letnikov je vključenih v njihovo delovanje.

Zelo se razvija scena po lokalih v Ljubljani. Didžeji rolajo tako rekoč v vsakem lokalu, tudi bendi so začeli igrati v barih. Zakaj? Ker nimajo več na izbiro večjih klubov, kot je denimo K4. Ker so ti predragi in ker jih ne bodo napolnili. Posledično se urbana glasba vse bolj doživlja kot nekaj, kar se ti dogaja v petek zvečer na pijači s kolegi. Didžej je neki okrasek v ozadju, nekaj, kar oplemeniti to doživetje ljubljanskega večernega življenja. In izvajalci so se temu prilagodili. Njihovi nastopi so tišji, glasba je prefinjena, nemoteča. Jasno, če nekdo je panin med tvojim setom, mu ne boš vmes razbijal po glavi. Ko sem začel pred 15 leti nastopati na elektronskih dogodkih, smo imeli izvajalci v petek zvečer pred sabo nabasano K4. Celo noč je bilo treba pokonci držati 500 ljudi. Kar pomeni, da smo razbijali kot pri norcih. Zanimivo je torej, da pogoji na trgu spreminjajo tudi tvojo kreativnost. Ni nagrajeno, da si glasen, da predstavljaš surovo izkušnjo glasbe. To se umika prefinjenemu urbanemu doživetju.