Prejšnji teden so namreč na dan prišli dokazi o »sodelovanju ameriških in nemških obveščevalnih služb, ki so spremljale komunikacije na Balkanu«. Na prvi pogled ima informacija vse elemente klasične zgodbe o zlobnih Američanih in ubogih Slovencih, ki jih zlobni tujci nadzirajo, spremljajo in držijo na kratki verigi.
Se še kdo spomni?
A bi rad v tej kolumni izpostavil pogled, ki zadevo predstavlja v zelo drugačni luči. Kjer mi nismo žrtev, temveč eden od agresorjev. Kjer Američani niso sovražniki, temveč naši najboljši prijatelji. In kjer Eikonal ni nič drugega kot navaden deloven dan v družbi, kjer je digitalni nadzor stalnica, ne pa izjema.
Začnimo leta 2007. Novinar Rok Prapotnik razkrije, da je naša obveščevalna agencija SOVA sodelovala z nemško obveščevalno službo BND pri nadziranju komunikacij na Balkanu. Sodelovali so pri zbiranju komunikacij na optičnih kablih, ki čez Slovenijo iz Balkana tečejo proti Severni Evropi.
Previjmo uro v leto 2013, ko Snowden javno objavi prve depeše in se Slovenci znajdemo v vlogi »žrtve« oziroma nadziranca s strani ameriške NSA. Mediji so takrat opozarjali, da so Američani vohunili zaradi različnih razlogov, tako ekonomskih kot političnih.
In končno se ustavimo pri »aferi« Eikonal, ki se je dejansko dogajala med leti 2004 in 2008, a so jo odkrili leta 2014, v kateri naj bi za Slovenci vohunili Nemci v sodelovanju z ameriškimi zavezniki. S priklopom na komunikacijske kable v Frankfurtu so shranjevali telefonske klice med Ljubljano, Brusljem, Amsterdamom in Rotterdamom.
Ker so se mediji in politiki že razpisali o »šokantnemu razkritju«, o »vohunski aferi leta« in o drugih superlativih, bi rad zadevo postavil v drugačen okvir.
Kdo vam lahko gleda med spodnje perilo?
Najprej se vprašajte, če smo res žrtev. Ameriška in slovenska ter nemška obveščevalna služba očitno zelo dobro sodelujejo, ko jim to ustreza in zelo verjetno se bo to nadaljevalo tudi v prihodnosti. Politična in kulturna bližina zagotovo vplivata na to, da bomo priklop na komunikacijske veze prej dovolili nemškemu BND kot pa recimo kitajski Državni varnosti (MSS) ali ruski Zvezni varnostni službi (FSB).
Nato se vprašajte, kdaj in na kakšen način se je v Sloveniji do sedaj govorilo o prisluškovanju, zbiranju podatkov in na sploh vseh zadevah, povezanih z obveščevalno-varnostnimi službami v digitalnem okolju. Večino časa smo informacije dobivali v sporadičnih in aferaških izbruhih, medijsko poročanje se je osredotočalo predvsem na politično odgovornost in manj na pojasnjevanje logike in vloge delovanja obveščevalno-varnostnih služb ter vpletenost vseh držav.
Končno pomislite, kako smo pri Snowdenovih razkritjih vsi takoj v en glas rekli – »Saj smo vedeli!« in kako smo to ponovili tudi pri Eikonalu. In kako se navkljub temu vzkliku še vedno obnašamo, kot da so vohunske afere samo stvar romanov Johna Le Carreja in Roberta Ludluma.
Se bo kaj spremenilo?
Z vsakim incidentom imamo pred očmi nov zelo očiten in jasen signal za spremembo uporabniških navad. Z vsakim poročilom o priklopu na komunikacijske kable, z vsakim poročilom o neselektivnem zbiranju informacij, ki potujejo po spletu, z vsakim novim razkritjem se lahko odločimo in začnemo spreminjati svoje uporabniške navade. Lahko se odločimo in začnemo uporabljati varne načine komunikacije. Lahko se odločimo in začnemo varovati svoje komunikacijske poti. Razlogov imamo več kot dovolj.
Za konec pa samo še ena primerjava. Operacija Eikonal je potekala med leti 2004 in 2008. iPhone prve generacije je v javnost prišel leta 2007. Sedaj smo v letu 2015. Mislite, da je sedaj boljše... ali slabše?
