Britanski premier David Cameron, ki je te dni tarča splošnega posmeha zaradi »prašičjega škandala« (v študentskih letih na univerzi Oxford naj bi bil član kluba bogataških sinov, v katerega so te sprejeli, če si vtaknil penis v gobec odrezane glave mrtvega prašiča), približno dve tretjini njegovih ministrov in drugi vodilni britanski politiki, posebno iz konservativne stranke, imajo nekaj skupnega, kar tujcem veliko prej pade v oči kot Britancem: pobalinski videz in pobalinsko obnašanje (tudi v parlamentu), ki ga v drugih državah ni in ki bi ga novi vodja laburistične stranke levičar Jeremy Corbyn odpravil. Težko bo. Večina se mu zato posmehuje ali trdi, da bi parlament rad naredil dolgočasen.
Valilnice vladajočih
Pobalinstvo številnih poslancev je posledica pripadnosti britanski eliti, ki sinove pošilja v drage zasebne internatne osnovne in srednje šole in univerze – valilnice vladajočih. Ta utrjena zlata pot, ki so jo prehodile že številne generacije, pelje do najvišjih in visokih položajev ne samo v politiki in vladi, ampak tudi v pravosodju, vojski, bančno-finančnem svetu… Komisija, ki je raziskovala družbeno mobilnost v Britaniji, je lani objavila poročilo, v katerem je ocenila, da je elitizem tako zelo zakoreninjen v britanski družbi, da ga je mogoče razglasiti za družbeni inženiring. Britanski psihiater Nick Duffell, tudi sam nekdanji gojenec in učitelj v zasebnih in internatnih šolah, v svoji najnovejši knjigi o vplivu elitizma na politiko ocenjuje, da elitizem ustvarja slabe politične voditelje, ki so ravno zaradi obiskovanja zasebnih internatnih šol videti veliko sposobnejši, kot so v resnici.
Zaradi prezgodnje ločitve od družine, ljubezni in dotikov se morajo v internatih hitro preobraziti v ponaredke odraslih moških, ki naj bi bili sposobni skrbeti sami zase. Cameronu – tako pravi sam – se še danes pozna, da je šel prvič od doma že pri sedmih letih, ko so ga bogati starši oddali v drago zasebno šolo – internat. Sprijazniti se je moral z izgubo družine in posebnostmi življenja v internatu. To pusti veliko posledic. Fante med drugim slabo opremi za življenje v svetu odraslih. Številne oropa čustvene inteligence. V britanski politiki pa vpliva na to, da vodilni možje še naprej gojijo elitizem, pobalinsko nasilništvo in predsodke do žensk, kar vse slabo vpliva na vso družbo. Čustvena neinteligenca v politiki vodi v sprejemanje slabih odločitev.
Nasilniško vedenje
Kljub temu je ta pot iz zasebnih internatnih šol na oblast danes enako zakoličena, kot je bila pred stoletjem. Duffell posebej opozarja na zelo razširjeno nasilniško vedenje številnih v politiki in medijih. Kot primer omenja televizijca Jeremyja Clarksona, ki ga je leta 2011 premier, njegov prijatelj David Cameron, branil, ko je rekel, da bi morali stavkajoče uslužbence javnega sektorja postreliti. To naj bi bil humor (tudi Clarkson je bil v internatu). Duffell vidi nasilniško pobalinstvo in nesposobnost sodelovanja pri kolektivnih rešitvah kot posledico internatnega šolanja tudi v Cameronovem odnosu do Evrope in EU. Zna govoriti o tem, da bi Britanija morala biti vodilna v Evropi, ne pa o britanski pripadnosti Evropi. Razume se samo s sebi podobnimi, in ker misli, da bo naredil dober vtis na desničarje v svoji stranki, izsiljuje popuščanje vseh drugih v Evropi in govori o robustni uporabi veta. Da bi spremenili britansko politiko, bi morali spremeniti izobraževalni sistem. Najbolj izkušeni psihiatri na Otoku priznavajo nekaj, čemur pravijo internatni sindrom, in pozivajo k ukinitvi šolanja v zasebnih internatih (državnih tako in tako ni), ker ohranjajo elitizem in drugorazrednost političnih voditeljev. Zasebne šole in internati so velik posel, v katerem se obračajo milijarde, in za njimi stoji mogočen lobi, ki želi ohraniti stanje natančno takšno, kot je, v korist neskončni vladavini elit. Številke iz najnovejše raziskave so zelo zgovorne.
Medtem ko samo sedem odstotkov Otočanov obiskuje zasebne šole, zasebno izšolani Otočani »vladajo« vsepovsod: zasebno se je izobraževalo 71 odstotkov sodnikov, 62 odstotkov generalov in drugih visokih častnikov, 55 odstotkov vodilnih državnih uslužbencev, 53 odstotkov diplomatov, 50 odstotkov članov lordske zbornice, 43 odstotkov časopisnih kolumnistov, 36 odstotkov ministrov, 33 odstotkov poslancev… Med temi jih je večina potem diplomirala na Oxfordu ali Cambridgeu. Ni presenetljivo, da Britanci, ki so se zasebno izobraževali, prevladujejo tudi na letnem seznamu najbogatejših Otočanov tednika Sunday Times: takih je 44 odstotkov.