Uspešen mednarodni podjetnik, sicer pa strojnik Vladimir Puklavec, ki je obogatel s plinskimi terminali, se je pred šestimi leti vrnil v Slovenijo z naložbo v ljutomersko in ormoško vinsko klet. Po mučnem in dolgotrajnem boju za koprski plinski terminal se je raje vrnil k vinski romantiki, ki ji je bila družina Puklavec z njegovim očetom, direktorjem vinske zadruge v Ormožu, v preteklosti že močno zavezana. Kupil je zadolženi kleti, ki ju zdaj združuje v podjetju P & F Jeruzalem Ormož, zaradi želje in potrebe po pridelovanju rdečega vina pa je dodal še posestvo v makedonskem Negotinu. A to je bil šele začetek, saj je doslej približno šestkrat več od nakupne cene vanje tudi vložil – okoli 11 milijonov evrov. Ormoška klet naj bi bila s tem tehnološko najbolj dovršena v Evropi, podjetje pa je medtem s petimi milijoni pridelanih litrov na leto postalo največji slovenski pridelovalec vina.
Ne razmišljati o razvoju je velika napaka
»To je lahko primer tudi za druge, ki toliko govorijo o privatizaciji. Kupiti podjetje in ne misliti na to, kako ga razviti in koliko bo to stalo, je velika napaka. Razvoj je po navadi dražji kot nakup,« je pojasnil. Zato prodaja podjetja, tudi ob primerni ceni, zanj ne pride v poštev. Čeprav je lani zaradi slabe letine pridelalo izgubo štiri milijone evrov. »Smo sredi naše poti in gremo v uspešni smeri. Najprej bi radi dosegli, kar smo si zadali, šele potem lahko razmišljamo naprej. Po šestih letih lahko vidimo vmesno bilanco, mislim pa, da bomo po desetih letih zadane cilje tudi dosegli.« Ti so povečanje proizvodnje na 10 milijonov steklenic na leto in večja prisotnost njegovih, pa tudi nasploh slovenskih vin na svetovnih trgih.
Podjetje je Puklavec letos dokapitaliziral, trenutno pa poteka tudi optimizacija poslovanja, z združitvijo pod skupnim imenom P & F Jeruzalem. »Da ne bi dajali prednosti ne Ljutomeru ne Ormožu in se kdo ne bi počutil zapostavljenega,« se je ob tem nasmehnil zgovorni Prlek. Znamke, ki jih je podjetje oblikovalo skozi tri vinske linije, Gomila, Jeruzalem Ormož in Ljutomerčan, ostajajo nedotaknjene. Ob tem želijo dvigniti izkoriščenost proizvodnje s 60 na 80 odstotkov, na roke pa jim gre tudi odlična letošnja letina. »Obrazi mojih sodelavcev, ki sem jih videl v zadnjih dveh dneh, so povsem drugačni kot lani. Vlada pravo navdušenje nad kakovostjo grozdja, količina pridelka pa bo znova v normalnem obsegu.« Prepričan je, da so z mednarodnimi povezavami v 24 državah, ki so jih doslej vzpostavili, zmožni prodati vso proizvodnjo. »Sicer ne po želenih cenah, da bi malo več zaslužili, a to je le vprašanje časa.«
Veseli vsake steklenice, ki se proda na Primorskem
Zato bodo več začeli vlagati v marketing in tako iskali še dodatne tuje kupce, saj je posel na Kitajskem, na katerega so močno računali, zastal. »Trenutno skuša politično vodstvo Kitajske preprečiti prekomerno pitje vina državnim uradnikom, ki so glavni pivci vina. Zaradi tega se je ves trg zaostril. Še vedno ostaja trg za naša vina, a ni izpolnil pričakovanj, ki smo jih imeli.« Čeprav so naložbo v Makedoniji izvedli prav z mislijo na kitajski trg, pa Puklavec pravi, da ta ni ogrožena. »Mednarodni partnerji zmanjšujejo število dobaviteljev, zato nam govorijo, da moramo imeti tudi rdeča vina. A če jih že pridelujemo, morajo seveda biti dobra in to nam uspeva.« Tudi v Negotinu želijo proizvodnjo v prihodnjih letih podvojiti na milijon steklenic na leto.
Poleg tujine, kamor izvozijo okoli 70 odstotkov proizvodnje, ostaja zanje velik izziv tudi zahodna Slovenija, vsekakor bolj vezana na primorska vina. »Veseli smo za vsako steklenico, ki se proda na Primorskem. To je bolj tako športno,« v smehu priznava Puklavec. »Predvsem bi radi pokazali, da se splača našo lepo vinorodno okolico tudi obiskati. Ljubljančanom je bila avtocesta na zahod vedno bližja kot na vzhod. Upamo, da bomo začeli ta trend vsaj nekoliko obračati in da nam bo tudi v zahodnem delu uspelo prodati več naših vin.«
Velike rezerve v vinskem turizmu
Sicer pa Puklavec meni, da še niti približno ne znamo izkoristiti vinorodnih danosti, ki jih imamo. »Mislimo, da smo vinska dežela, pa nismo. Ne vlagamo v infrastrukturo, ne gremo se povezane zgodbe. Tudi jasne strategije nimamo na tem področju, kaj šele primerno podporo,« je povedal. Velike rezerve vidi predvsem v turizmu in skupnem nastopu na tujih trgih, zgled pa nam bi lahko bili že severni sosedi, meni. Tudi sam ima slabe izkušnje prav pri velikopoteznem razvijanju vinskega turizma, saj podjetju zaradi številnih ovir še zdaj ni uspelo na Jeruzalemskem dvoru vzpostaviti restavracije z vini iz okoliša in vrhunsko kulinariko. »To je eno od velikih razočaranj, ki sem jih doživel v Sloveniji,« se je vznejevoljil ob tej temi in dodal: »A načrti ostajajo, imamo tudi druge možnosti.«
Sicer pa prisega na domačo Gomilo, ki mu predstavlja »najlepše vinograde, kar jih je videl«. Dvakrat, trikrat na mesec se mu ob vseh obveznostih, ki jih večinoma opravlja iz Nemčije, kjer je sedež njegovega podjetja TGE Gas Engineering, uspe sprehoditi po tamkajšnjih goricah. »Moja prisotnost vinu gotovo ne pomaga, pomaga pa meni, da se sprehodim med domačimi vinogradi,« opisuje svoj odnos do vinogradov. Kljub temu da tudi na vino gleda s poslovnega vidika, saj je prepričan, da »ga nima smisla pridelovati, če ga ne moreš prodati«, pa očitno vseeno ostaja vsaj malo vinski romantik. Pravi, da tudi na počitnicah v Kanadi, kjer ima visokotehnološko samozadostno hišico ob jezeru, veliko razmišlja o vinu, očitno pa tudi o poslu. »Moj sosed je glavni gastronom Kanade in v program je zdaj vzel tudi naš šipon,« je pripomnil in sklenil: »Rad spoznavam nove ljudi in dežele, saj imaš povsod različne temperamente in ideje. To je tudi človeško vredno, zato nikakor ne škodi, če si malo razpet med več okolij.«
