Po drugi strani tudi v uvodnem modrem abonmaju Slovenske filharmonije ni bilo skladja med predajo in zaznavo: navdušenje se je usmerjalo v kult gostujočega solista (celo med stavki skladbe). Sibeliusov še romantični Violinski koncert na stežaj odpira vrata zvočnemu zanosu (kar je v malone veliki gesti izkoristil orkester), širini fraziranja in iskrivosti tehnicističnih vragolij. Z vsem tem je Stefan Milenković sicer postregel, a precej dvignjen nad skladbo, ki se je z njim razgrinjala enakomerno, v enovitem, nikoli vzburkanem vibratu. Izhodiščno statično čistino violinistove pritajene tonske razlage bi zlahka sprejeli kot (p)oseben interpretativni nastavek, kot globoko sanjavost; a solist je ni izrecneje nadgradil ne z zgoščeno pevnostjo ne s stopnjevanim utripom oziroma prodornostjo v virtuozno izpostavljenih višinah (finale). Milenković – po novem razporejevalec pravilne lepote in preračunane igrivosti (če sodim tudi po Bachovih dodatkih)? Gre le za prehodno umetnikovo fazo? Bati se je česa drugega, na primer vpliva »čezoceanskih« violinističnih normativov.
Slovenska filharmonija je torej skušala pritegniti začetno pozornost s priljubljenima violinskima koncertoma in izbranima prvakoma. Izstopajoč »dogodek« v samem sporedu, Ligetijev Lontano, je požel pičel vljudnostni aplavz, kljub zadrževanemu in dovolj pretanjenemu osvetljevanju v zvočni postavitvi Györgya Györiványija Ratha. Želja madžarskega dirigenta je naplavila v modri abonma Simfonijo št. 1 Ernőja Dohnányija. Orkester se je izkazal s kondicijo – ne vem, ali naj jo imenujem umetniška (morda rajši zvočna). Upajmo, da bodo v prihodnje tudi Bartók pa na primer Beethoven in Mahler deležni tolikšne vneme SF, kot je je bil Dohnányijev akademsko prežvečeni izdelek.
Ljubljana Festival sta odprla Mamma mia! in Tan Dun, sklenil pa Bruckner – po tradiciji sodijo v ljubljansko festivalsko skladišče tudi kosi vrhunske umetnosti. Takšno popolno odsotnost vsebinske (za)misli izdatno podpira mestna politika – ravno to je temeljni problem, ne pa »elitizem«, ki se precej povprek očita prireditvi. Skrajno subjektivna skladateljska iskalca, kakršna sta Bruckner in Sofija Gubajdulina (Festivalova ekipa in najeta muzikološka avtorica ter jezikovna pregledovalka še ne znajo posloveniti njenega imena), potrebujeta razvit duhovni recepcijski kontekst, ki pri nas izginja celo v »resnih« koncertnih abonmajih. Večeru, imenovanem Zaključek 63. LF, sta se tako avtorja zdela nekam odtujena – Bruckner (Deveta simfonija) kljub vsemu manj, tudi zato, ker je interpretacija Jonathana Notta poudarila masivno zvočno razkošje, na račun kontrapunktskega oziroma figuraličnega izrisa, neizprosnosti ritma in kataklizmične pomenljivosti nerazvezanih vrhov. Glasbena motiviranost mladih orkestrašev se je sicer opazila tudi v povsem drugačni zvočni estetiki Gubajdulinove, ki v Koncertu za violo in orkester (s »potrpežljivo« tenko in daljnosežno zbranostjo je kot solist navdušil mojster Antoine Tamestit) skoraj prisluškujoče »sestavlja« gradivo in meditativno-dramatične vzorce svojega dolgega opomina. No, aplavz je bil pomenljivo kratek.
