Zastonjske karte so res delili na nekaterih predstavah, trdi direktor Brlek, a se mu ne zdi krivično, da so lahko nekateri v dvorani sedeli zastonj, drugi pa za 40 evrov. »Kajti tisti, ki so karto plačali, so imeli možnost, da sami izberejo, kje bodo sedeli, in lahko so izbirali med boljšimi sedeži. Zastonjkarji pa so prišli do vstopnic, ki so ostale,« pravi. Povabil pa jih je, »ker se nam je zdelo škoda, da če je že neka predstava tukaj, da si je ne bi ogledali«, in ker jih vidi kot potencialne obiskovalce festivala.
Ljubljanski poletni festival je veljal za elitnega, a so se že pred leti ob recesiji začeli zavedati, da »elitnost« ne bo šla več skozi ter da bo treba nagovoriti tudi običajnega obiskovalca, kljub visokim cenam vstopnic. Danes bi organizatorji kulturnih prireditev naredili vse, da bi razprodali vstopnice, kajti to je večkrat edini dobiček, ki ga imajo. Vse več kulturnih ustanov je naredilo rez zastonjskim vstopnicam, na kakšnem od festivalov na neodvisni sceni predstavlja inkaso od vstopnic šele tisti dohodek, s katerim umetnik začne reševati svoj eksistencialni problem, nekateri pa se odločijo za prost vstop za vse.
Morda bi Festival Ljubljana bolje razumeli, če bi bil namen zastonjskih vstopnic dobrodelen in bi do njih recimo prišli tisti, ki si jih dejansko ne morejo privoščiti, to se pravi socialno šibki. Tako pa so do njih prišli v glavnem dobro situirani ljudje in sponzorji, ki bi morali nakup vstopnice razumeti kot dolžnost, četudi že prej kaj dajo, kot to razumejo drugje v tujini. No, morda pa si pri festivalu niti ne želijo »socialno« obarvanih potencialnih obiskovalcev.
