Predsednik Atletske zveze Slovenije Gregor Benčina rad poudari, kako so uspehi slovenske atletike vredni več, ker so doseženi v globalni konkurenci. S takšnimi besedami prepričuje sponzorje, javnost in Olimpijski komite Slovenije. Da je atletika, vsaj kar zadeva konkurenčnost, individualna kraljica športa, oporeka malokdo. Toda zato športniki, trenerji in funkcionarji iz drugih športnih panog niso nič manj vredni. Prav tako vsi garajo za svoje uspehe, pot do njih pa je podobna ne glede na to, iz katere športne panoge posameznik izhaja.
Slovenski atletski uspehi so v času samostojnosti izjemni. Brigiti Bukovec, Jolandi Čeplak, Primožu Kozmusu in drugim najboljšim atletom, ki so osvajali kolajne na največjih tekmovanjih, ni bilo treba poudarjati, da so uspeli v najbolj globalnem športu. Bili so nagrajeni s sponzorskim denarjem, posledično pa so živeli bolje kot marsikateri zelo uspešni športniki iz drugih panog. Uspehi v atletiki so bili vedno cenjeni. In bodo še naprej, če jih bo še kaj.
Za slovensko atletiko je sicer dobra sezona, kar zadeva uspehe v mlajših kategorijah. Kolajn in upov je dovolj, da bi lahko športna panoga ob ustreznem marketingu dobro živela. Manjkajo članske kolajne na največjih tekmovanjih, ki so najbolj medijsko in tržno zanimive. Za prihodnost slovenske atletike bi bilo bolje, da njen predsednik ne bi prepričeval okolice s pomembnostjo športne panoge, temveč bi zagotovil denar, s katerim se bodo lahko upi razvili v vrhunske atlete. Zgolj pozitivna energija ne bo zadostovala. Če bo slovenska atletika prihodnje leto na OI v Riu de Janeiru dosegla eno uvrstitev v veliki finale, kakršen je bil izkupiček prejšnji mesec na SP v Pekingu, ne bo robe niti za bahanje.
