Z rožiči je tako: ali vam je njihov okus všeč ali pa ga sovražite. Zato pri nas spečemo tako malo rožičevih potic. Čeprav je njegov okus prijeten, saj je sladek, ima rožič poseben, za nekatere neprijeten vonj. Čeprav je rožičeva potica še prisotna v slovenski kulinariki, je rožičevec (latinsko Ceratonia siliqua) že davno pozabljeno drevo. Sem in tja še kakšno raste na Primorskem. Ne gojimo jih niti kot sobne rastline, čeprav jih v tujini radi sadijo v lončke. Rožičevec je zanimivo zimzeleno drevo. Je eno tistih, za katera velja, da jih ded sadi za svoje vnuke, ker polno rodi šele v srednjih letih, malo čez dvajset. Je pa to eno najstarejših dreves, ki so jih gojili zaradi plodov, kar so počeli že Mezopotamci, razširjeno pa je predvsem v Sredozemlju. Še danes so najbolj znani proizvajalci rožičev v Španiji, na Cipru in Malti. Nam bližje pa na otoku Visu, kjer v okolici Komiže od nekdaj vzgajajo rožiče.
Hranljivo živilo v času lakote
Prav sedaj je žetev dolgih strokastih plodov, ki na drevesu zorijo vse leto. Rožičevci namreč cvetijo jeseni, nato pa na ženskih drevesih vse leto zorijo sprva zeleni, nato rjavi stroki. Tisti na Komiži rastejo na stoletnih drevesih in zanje trdijo, da gre za avtohtono komiško sorto rožičev. Njihovo moko prodajajo po zelo visokih cenah. To je nekako v skladu z legendo, da so prav rožičeva zrna, ki so vsa enake velikosti in težka natanko 0,2 grama, vzeli za mero karata zlata. Karat so tudi poimenovali po grškem imenu za rožičevo seme keration. Rožiči so starodavna hrana. Opisani so v Talmudu, Epu o Gilgamešu in v Bibliji – z njimi naj bi se v puščavi hranil Janez Krstnik. Zaradi te biblične omembe ga v nemško govorečih državah imenujejo janezov kruhovec. V starem Egiptu je hieroglif sladko prav strok rožiča. Z Bližnjega vzhoda so jih Feničani raznesli po vsem Sredozemlju. To so storili z namenom, da bi s hranljivimi stroki hranili veslače galej. Celo pri nas je bila v preteklih časih navada, da so rožiče pozimi, za miklavževo, dobili otroci, kar jim je omogočilo dodatna bogata hranila v sicer siromašni zimski prehrani. Kako hranljivi so rožiči, so vedeli tudi v socialistični Jugoslaviji, saj so jih v Dalmaciji ohranjali kot strateški pridelek v primeru vojne in pomanjkanja.
Za »čokoladni« namaz in eksotično lončnico
Zaradi vsega tega so bogataši rožiče vedno prezirali kot hrano siromakov. Do sedaj, ko se rožičevi izdelki pojavljajo v trgovinah z zdravo prehrano. Na prvem mestu je seveda rožičeva moka, ki je brezglutenska in strašno modna. V deželah, bogatih z rožiči, denimo na Cipru, varijo tudi rožičevo žganje in kuhajo rožičevo marmelado, ki je lepljiva in gosta ter osnova za različne sladke namaze. Rožiči so namreč odličen nadomestek čokolade. Najlažje je rožičev »čokoladni« namaz narediti iz rožičeve marmelade in sezamove paste tahini, če pa nimate marmelade, jo lahko nadomestite z mešanico rožičeve moke in javorjevega sirupa. Kot rečeno: v Sloveniji skorajda ni rožičev. Zato bi bil morebiti čas, da iz letošnje (hrvaške) žetve izberete najlepše stroke, jih posušite in seme nato posadite. Rožičevec hitro vzkali, ne potrebuje veliko oskrbe, saj prenaša sušo. Ko bo v lončku zrasel, naj poleti stoji na zelo sončnem mestu, pozimi ga prezimujte tako kot oleander. Rožičevec v lončku ne cveti, se pa razbohoti v lepo in košato rastlino.
