Okra, jedilni oslez ali bamija je zelenjava, ki jo je pri nas težko dobiti. Včasih jo imajo v francoski veleblagovnici, a je navadno starikava in lesena. Svežo včasih dobite tudi pri bolje založenih kmetovalcih. Še najbolj gotovo je, da jo kupite na tržnici v Sarajevu, kjer imajo sušeno okro nanizano na nitke (takšno imajo včasih tudi na ljubljanski tržnici). To nato namočite v okisani vodi in skuhate. Zato je bamija pri nas tako eksotična kot taro. Velja za eno od rastlin, ki jo ljudje v prehrani uporabljajo že od davne preteklosti, za razširjanje okre po svetu pa so zaslužni Arabci, ki so jo od srednjega veka dalje uporabljali v kuhinji. Z njimi se je razširila po Sredozemlju vse do Španije, v 17. stoletju pa se je preselila še v Ameriko, kjer je sedaj nujen del južnjaške ameriške kuhinje. V krajih okoli nas jo še največ uporabljajo v bosanski kuhinji, pač pod vplivom otomanske kulinarike. Z okro na naših vrtovih je problem, ker za rast potrebuje veliko sonca, menda vsaj šest ur na dan, in to močnega neposrednega sonca. Pred leti sem vrečko semen prinesla iz Turčije in jo podtaknila svoji branjevki, ki jo je naslednje leto res posadila in bila edina branjevka na ljubljanski tržnici, ki je imela konec septembra okro.
Sicer se v južnih krajih sezona sveže okre začne nekje konec junija, sedaj je v polnem razmahu in enolončnice z okro so priljubljeno poletno kosilo. Okra tudi lepo cveti – navsezadnje je iz iste družine kot hibiskus – zraste pa tudi do pol metra visoko. Če ima ugodne razmere seveda. A kaj, ko je pri nas pomladi skoraj nemogoče dobiti sadike okre. Problem je tudi s semeni, ki se jih najde res le v največjih vrtnih centrih. V južnih krajih jo sejejo neposredno na vrt, tam nekje sredi aprila. Pri nas jo je treba sejati v lončke in pozneje, ko niti nočne temperature ne padejo več pod deset stopinj, še bolje pa, da je topleje, posaditi na vrt. Nekako takrat kot paradižnike. V hladu se lahko zgodi, da bo bamija dolgo kalila ali pa bodo sadike zapoznele v rasti. Vedno mora biti na najbolj sončnem delu vrta, kjer bo imela vsaj pet do šest ur sonca na dan. Rada ima dobro gnojeno zemljo, lahko prenese nekaj suše, a je bolje, da jo vsak dan zalivate. Načeloma ne potrebuje opore, če ji postavite palico, bo zadovoljna. Nekje po dveh mesecih bi morala zacveteti in narediti prve plodove. Režemo jih s škarjami tik ob steblu. Pomembno je, da jih režemo sproti, saj rodi obilno, nov cvet pa naredi tam, kjer ste odtrgali starega. Ima relativno velike liste, torej lahko pod njo sadite manjše rastline, ki potrebujejo senco, recimo koriander, peteršilj, tudi špinačo. Listi so res specifične oblike. Lani so policisti na jugi ZDA posekali celo njivo okre misleč, da gre za kanabis. Če pa se zgodi, da bamija poleti ne uspeva tako, kot bi morala, ne skrbite – še vedno ima čas, da zacveti septembra in dozori še pred meglo. V južnih krajih, kjer so mile zime, se lahko celo zgodi, da prezimi. S svežimi plodovi okre je tako, da je za njihovo pripravo treba poznati nekaj trikov. Sveže plodove najprej zarežite ob stiku peclja in ploda in jih vsaj kakšno uro sušite na močnem soncu. Tako se izloči in posuši mleček, ovenijo pa tudi majhne dlačice na plodovih.
