Van Morrison je v svoji bogati karieri večkrat dokazal, da kri – še posebej irska – ni voda, vendar se je že zgodaj odločil za prostovoljno izgnanstvo v vertikalni in horizontalni smeri. Medtem ko je pogosto čepel na bližnji Cyprus Avenue, ki je zanj pomenila križišče, podobno tistemu v Mississippiju, kjer je Robert Johnson nekoč svojo dušo prodal hudiču, je preko zaliva Cambridge zagledal balerino, ki mu je v popotniški malhi prinesla poezijo, jazz in odtujeni, a vztrajnostni (umetniški) karakter. Rahlo zmedeni Van – četudi je leta kasneje album večinoma priredb poimenoval Pay the Devil (2006) – ni popustil pod pritiskom faustovskega kompleksa, ampak trmasto vztrajal v zatečeni astralni otožnosti in razbrzdanem čustvenem labirintu. Tako je bil neznosen, da se ga je izogibal in izognil celo (so)vrag v različnih pojavnostnih oblikah, kar mu je pozneje prišlo še kako prav. S tem se je odprl proti obzorju in pod njim vsrka(va)l različne elemente, ki niso zgolj odlika (severno)irskega temperamenta ali značilnosti lokalnega podnebja. Ni hotel namreč postati suženj tradicije, temveč je stopil na čelo generacije odpadnikov, ki je svoj obči jaz poiskala v glasbi temnopoltih z rhythm and bluesom na čelu ter izborjeni kreativni svobodi. Vsako njegovo pesem je tako občutiti kot krik leva v trenutku, ko mu je uspelo pobegniti iz kletke. Preprosto morala je ven, smer in žanrske koordinate pri tem niso bile pomembne. Na tej poti je vztrajal, da glasba govori izključno in samo zase, ter na vsakem koraku s prezirom odklanjal vsiljene vloge, ki jih narekuje glasbeni biznis. Enostavno ni dopustil, da bi zunanji vplivi porušili notranji (ne)mir in ustvarjalno nervozo, s katero se je naučil dirigirati vetrovom, ki so skozi leta njegovo gusarsko barko vodili in pripeljali v različne luke na poti domov.
Na poti v glasbo
Na tej plovbi seveda ni šlo vse gladko. Tudi Van je večkrat predvsem sam sebi dokazal, da je v iskanju »velike resnice« le človek iz krvi in mesa, ki ni imun za provokacije ter zna zaviti na samouničujoče stranpoti. Vendar je za razliko od kolegov, ki so vzroke svojih brodolomov iskali drugje, le pri sebi ne, pogledal vase. S tem se je vse bolj oddaljeval od radovedne okolice, ki je poskušala razumeti in po svoje interpretirati razloge, zakaj. Morda je včasih kaj namignil, vse drugo so ugibanja. Tako kot Greta Garbo si je želel samo miru. V tej maniri ali skozi verz »ne obstaja zakaj, preprosto tako je« (Summertime in England) je razumeti tudi naslov albuma Into the Music (1979), saj pot v glasbo najbolje odraža njegov značaj in ponazarja intimne hodnike umetniške ter eksistencialne percepcije, ki na vsakem križišču lahko zavije v najmanj pričakovano smer. Včasih gre resda za občeprisotni (pod)žanrski nered, povečini pa za skrbno premišljene poteze, ki v že slišano vnašajo nove in nove odtenke tonalno-lirične genialnosti. Že s prvim pravim albumom (Blowin' Your Mind! je prej ko slej kompilacija) Astral Weeks (1968) se je Van soočil z iskanjem ne toliko izgubljene kot raztresene identitete, žanrskim in literarnim skeletom, s katerima je kasneje raziskoval duhovne in profane naplavine v svojem predrznem egu. Album je namreč čisti refleks, ki ustvarja transu podobno razpoloženje, s katerim ranljivemu Morrisonu – razpetemu med umiranjem in ponovnim rojstvom – uspe seči onkraj. In dejansko je bilo to res, saj razen vinilne zmesi in kartona, v katerega je bil vinil priložen, ni bilo ničesar, kar bi sodilo v ta svet.
Izvorna radost izvedbe
Astral Weeks je elegičen opus, strnjen v veličastnem kanonu folka in jazza, izbor spominov in hrepenenj, ki so se Vanu Morrisonu porajala, ko se je sam s svojimi mislimi zatekel na Cyprus Avenue. Ob načinu življenja, ki ga je izbral, je moral namreč hitro odrasti. Za njim je bila travmatična izkušnja s skupino Them, ki zaradi zunanjih vplivov svojega avtorskega potenciala ni mogla razviti do stopnje, ko bi lahko zahtevala umetniško nedotakljivost. Niti garažna klasika Gloria, himna neke rhythm and blues generacije, ni prepričala odgovornih, ki so od njih zahtevali, da redno nastopajo v največjih beznicah Belfasta ter poskušajo biti čim bolj podobni skupinama The Rolling Stones in The Animals. Da je Van Morrison sam za krmilom veliko bolj sproščen, je dala vedeti že prva mala plošča Brown Eyed Girl (1967), spevna poletna popevka v nekoliko bolj prijazni rhythm and blues maniri, kot s(m)o je bili vajeni pri Them. To so bili tudi zadnji trenutki, ko se je njegovo glasbo še dalo za silo popredalčkati. Kasnejši opus ni več dovoljeval tega. Sledil je namreč spontani prehod, ki je sprovociral širok in izmuzljiv spekter prečudovitih zvočnih rešitev, ki so v ozadju stkale idealen medij za Morrisonov vokal, prepojen z najglobljimi emocijami. Neboleče oziroma brez razvrednotenja kateregakoli žanra je skombiniral različne vplive, negoval različne izraze in z izvorno radostjo izvedbe kultiviral prej problematična nasprotja. Vse to je dosegel z veliko discipline, ki jo je zahteval vedno tudi od spremljevalnih glasbenikov. Že v izhodiščni fazi sta se pri njem (iz)oblikovala dva načina skladanja pesmi – na eni strani daljše in kompleksne skladbe, ki so se odpirale proti improvizaciji in so pogosto svoj izvir našle v rani mladosti, ter kot protiutež krajše, bolj soulovske skladbe, ki so sicer zadržale večino prvin duhovne konotacije (Into the Mystic), a so nagovorile z lažje zapomljivo melodijo in zapeljivim ritmom. Slednjih je prepoln od vsepovsod čislani naslednik Moondance (1970).
Pozdravljen doma, Van
V obdobju vsakega človeka pride čas, ko je treba poravnati doma izstavljene račune. Van Morrison jih je v času bogate kariere moral večkrat. Prvič je to storil že z brezmadežno Veedon Fleece (1974), kjer so pesmi zrcalile vizualna doživetja povratka domov, drugič z nostalgičnim prebujenjem tradicionalnih odtenkov irske grude Irish Heartbeat (1988), kjer so mu nasproti prišli The Chieftains, in nazadnje z Magic Time (2005), s katero je tudi sam spoznal, da so ga dolga leta nemirne plovbe in iskanja mitskega Avalona pripeljala nazaj v domači pristan. Tudi v trenutkih, ko je malce zgrešil smer in nesrečno koketiral z nečim, kar so pozneje označili za new age (Inarticulate Speech of the Heart, 1983), se je s pomočjo notranje harmonije na relaciji človek-narava-bog znal pobrati. Ena izmed stalnic njegovih recitalov je namreč vznesena repeticija, s katero se je vračal k izgubljeni prvinski čistosti dečka iz ulice Hyndford iz predmestja Belfasta, preden je odšel v svet ter se soočil z njegovimi temnimi platmi. Zato ne preseneča, da je 31. avgusta, na svoj sedemdeseti rojstni dan, v zavetju Cyprus Avenue kot zadnjo in sploh prvič v živo izvedel skladbo On Hyndford Street. Van Morrison se je končno vrnil domov.
Že če dobro poslušamo besedilo desetminutne »sage«, postane jasno, da nikoli ni imel rezervnega načrta, da je bil rojen za glasbo, rojen, da poje… (Born to Sing: No Plan B, 2012). Vse ostalo, vključno s slavo, je (bilo) drugotnega pomena. Van Morrison se je znal skriti med ljudmi. Pred leti se je celo mirno sprehajal po Ljubljani in nihče se ni ozrl za njim. Vsi pa takoj prepoznamo njegove pesmi. Kar pravzaprav ni težko, saj njegova glasba je in bo ostala boleče iskrena in skrajno intimna, slojevita in poduhovljena ter vedno nedotaknjeno čista.
