Govoriti o Vanu Morrisonu pomeni pisati o enem največjih gusarjev popularne glasbe, pred katerim ni varen nihče. Že v predzgodbi – kjer je na drugem, zadnjem albumu njegove matične skupine Them že zaznati glasen klic po samostojni poti – je njegov čvrsti vokal črpal iz keltske romantike in najbolj osnovnih informacij rhythm and bluesa. To je bil seveda samo brstič, ki je potreboval hranilne snovi, da je vzcvetel v vsej svoji razkošnosti. Te je Van Morrison dodajal spretno in precizno in redko kdaj zgrešil bistvo, morda samo v začetku osemdesetih, ko je nesrečno poskušal koketirati z nečim, kar so pozneje označili kot new age. Tudi takšni izleti Vana Morrisona niso nikoli zmedli, kajti že zgodaj, pravzaprav od samega prvenca Astral Weeks dalje, je bilo kristalno jasno, da je tisti posebnež, ki je odhajal zato, da bi se vrnil in znova rodil. »To Be Born Again« je namreč stalnica njegove več kot pol stoletja dolge kariere, znotraj katere ni imel rezervnega načrta. Četudi je nekaj takšnega z albumom Born to Sing dal vedeti šele pred kratkim, je bilo vsem, ki so se kdaj srečali z njegovo čudovito glasbo, to jasno že na prvi posluh. Tudi Jimiju Hendrixu, ko je nekoč (1968) naletel na Vana Morrisona v nekem newyorškem klubu in ni mogel nehati poslušati njegovega akustičnega tria. Takrat je Van pretežno še krmaril znotraj enega ali dveh izhodiščnih žanrov, pozneje pa so se njegovi motivi razcveteli na vse strani. Zato je danes mogoče dopolniti prvotno misel glasbenega misleca Greila Marcusa, ki je sredi sedemdesetih dejal, da je Van Morrison razširil meje bluesa. Že površno poslušanje njegove diskografije nam namreč daje vedeti, da Van the Man ni razširil zgolj meja bluesa, temveč vse popularne glasbe. Skratka, na Dunaju se nam obeta še ena učna ura z neomejenim rokom trajanja.

Glasba koncert Van Morrison blues Dunaj