Že naslovnica albuma V bližini ljudi – v izrazitem črno-belem kontrastu spominja na osmrtnico – izraža značilno pesimistično držo Niet do današnjega sveta. Dodatno odtujenost in ujetost v vedno bolj atomizirani in resignirani družbi zakoliči motiv žičnate ograje, ki z evropsko reakcijo na begunsko krizo dobiva še globlji in strašnejši pomen. In ko zaslišimo surov rif in besedilo Igorja Dernovška v prvem in naslovnem komadu albuma V bližini ljudi, smo z vsako pesmijo bolj potopljeni v nietovsko temačnost: »Gozd, sneg in smrtna tišina, luna je svetla to noč. Glej tam stopinje krvave. Tiho, zdaj morava proč. Stopaj previdno, hodi počasi naprej, zdaj sva v bližini ljudi.«
Monolitna družba kot grožnja človeku
Kot dve ranjeni živali se junak albuma in njegova družica ogibata družbe in tavata v snegu in temi, kot ranjene živali pa se zaradi stanja stvari počutijo tudi nietovci. »Res se ta ujetost z rastjo novih žičnatih ograj zdaj vidi tudi fizično, mi pa to že desetletja čutimo duševno. Vedno bolj smo omejeni kot posamezniki in družba, vpeti v takšne in drugačne spone in zidove. Kapitalizem bi nas moral osvoboditi, pa nas je v bistvu še bolj zasužnjil. Ljudje se ne počutimo dobro,« pojasnjuje kitarist in tekstopisec skupine Igor Dernovšek. Posebno hudo pa čutijo to ljudje, ki so drugačni, saj izstopajo iz množice in se ne morejo zliti v enormno gmoto enoličnih posameznikov. »Na tej plošči dojemamo človeško družbo, mesto, ves ta monolit kot grožnjo. Ne pozivamo nazaj k naravi, ampak ne najdemo odgovorov,« dodaja.
»Še vedno pa je prisotno hrepenenje po ljubezni, ki je očitno edino, kar lahko odreši človeka obstoja v tem zadušljivem svetu,« drugo plat, prav tako značilno za Niet, razkriva Dernovšek. Posledično je tudi album razdeljen v prvi, bolj baladni in za punkovske razmere umirjen del ter udarno surov in brezizhodnost izražajoč drugi del. Tega odpira z izrazitimi jezno punkovskimi rifi in temačnim basom podkrepljena pesem s pomenljivim naslovom Vse je zaman. »Vse je zaman, nimam moči več, priznam.«
Nazaj h garažnemu muziciranju
Če je bil prejšnji album 13 konceptualno zastavljen, so se tega »z istimi, a bolj poglobljenimi temami« lotili bolj garažno in po lastnih občutkih. »Tako zaznavamo življenje. Kar se nam dogaja v glavi, o čemer razmišljamo, o tem tudi pišemo in igramo,« je potrdil basist Janez Brezigar. Glede na to, da so na sceni že od osemdesetih, pa se niso mogli izogniti tudi občutenjem staranja, ki jih izraža komad Ogledalo, v katerem se nietovski junak ne prepozna več. Hkrati prav simbol ogledala nekako povzema vzdušje albuma, ko je večina vedno bolj individualistično, narcisoidno zazrta v svojo podobo, ob tem pa ne prepozna več svoje notranjosti in ni več zmožna pristnega nasmeška. »Naša družba poveličuje mladost in če si mlad, ti marsikaj odpusti. A bolj ko si star, bolj primerno pričakovanjem se moraš obnašati, tako pa si vedno bolj ujet v neki kalup, mreže, ki se jim moraš ukloniti, če sploh hočeš preživeti,« je izvor pesmi pojasnil Dernovšek.
Tudi način, kako so se lotili snemanja, je bližji njihovim začetkom in predvsem enostavnejši, k čemur je veliko pripomogel tudi novi producent Žarko Pak. Čim več širine so skušali doseči na bazični ravni s čim manj možnimi inštrumenti, bolj punkovsko, garažno, je pojasnil basist. Zato se je bend zaprl v studio v Ankaranu in praktično v enem, dveh dneh posnel album. »Ploščo smo hoteli delati na enem mestu, skupaj in jo produkcijsko osvežiti. Prinesli smo zasnove komadov in s sabo zvlekli še Žareta, ki se je izkazal za odličnega aranžerja. To, da nismo bili le sami s seboj, se je izkazalo za plus,« je sklenil kitarist.
