Medtem ko večini športnikov pri 35 letih počasi pojenjajo moči, tega ne moremo trditi za Paua Gasola. Prvi mož španske košarkarske ekipe na tem evropskem prvenstvu igra kot mladenič, nekateri pravijo, da v reprezentančni selekciji še nikoli ni bil v boljši formi. Čeprav je za njim vrsta imenitnih let v rdečem dresu, osvojil pa je tudi vrsto kolajn. Bil je po dvakrat evropski prvak in podprvak, svetovni prvak in dvakrat drugi na olimpijskih igrah. Vedno je bil eden najboljših, če ne najboljši igralec v ekipi. V jutrišnjem finalu evropskega prvenstva namerava v svojo zbirko dodati še eno zlato.
Četrtkova predstava v polfinalu med Španijo in Francijo je bila košarkarska klasika. Gasol je dosegel polovico točk svoje ekipe (40), njegova igra je spominjala na simultanke, ki jih je v osemdesetih igral Grk Nikos Galis. Ko mu je v zadnjih sekundah zadnje četrtine Rudy Gobert blokiral met za zmago po rednem delu, se je zdelo, da je bil Gasolov nalet, ki je potekal do tedaj, ustavljen. Podaljšek je začel z nekaj zgrešenimi meti, potem pa po Gobertovi peti osebni napaki pokazal, kako tekmo zaključi šampion. Španija je Francijo premagala pred 27.000 bučnimi navijači, začela se je španska fiesta in hvalospevi na račun 213 centimetrov visokega košarkarja Chicago Bulls. »Pau je najboljši v zgodovini španske košarke,« je dejal Rudy Fernandez, ko je bil še evforičen od slavja skupaj z navijači, ki so jim košarkarji tekli na tribuno v objem. Da je Gasol eden najboljših košarkarjev ta čas, je španskemu kolegu pritrdil skrušeni Francoz Mickael Gelabale. Ko so bile glave že malo ohlajene, pa je selektor Španije Sergio Scariolo opozoril na pomemben detajl. Italijanski strateg ima v ekipi več zvezdnikov, ki so sposobni dosegati 15, 20, 25 točk na tekmo. A so žogo potisnili v roke največjega med njimi. »Paua soigralci poiščejo v prvem trenutku. Ne gre le za to, kako dobro to počnejo, ampak tudi za to, da se večkrat odrečejo osebnim dosežkom, da lahko koše dosega Pau,« je dejal Sergio Scariolo.
Pred letom dni je bil položaj obrnjen. Gasol je doživel razočaranje na domačem svetovnem prvenstvu, ko je v četrtfinalu izpadel proti Franciji. Pojavljali so se dvomi, ali bo še igral za reprezentanco, a je nadaljeval. Po prvenstvu se je vrnil v ZDA, kjer je imel zelo dobro sezono in bil rekorder po številu dvojnih dvojčkov v rednem delu (54). Tako visoko kot z Los Angeles Lakers, za katere je igral šest let, mu v Chicagu še ni uspelo priti. Ravno v mestu angelov je preživel najuspešnejši del kariere v Severni Ameriki. Tam je blestel skupaj s Kobejem Bryantom in osvojil dva prstana za naslov prvaka v NBA. Prav Bryant je bil Gasolov prijatelj in zaščitnik. Ko je Katalonec odhajal iz kluba, se je zavzel zanj. Vodstvu je predlagal, naj ga obdržijo, a ni pomagalo. Ena od anekdot pravi, da je imel dvojec na igrišču zanimive trike. Na primer to, da sta se pogovarjala po špansko, da ju tekmeci ne bi razumeli. Gasol je sicer poliglot in filantrop. Poleg katalonščine, španščine in angleščine govori še francosko in italijansko. Je ljubitelj francoske klasične glasbe, njegov prijatelj je slavni tenor Placido Domingo. Skupaj z bratom Marcom (letos sta kot prva brata začela tekmo vseh zvezd lige NBA v prvi peterki) sta ustanovila fundacijo Gasol. Želita skrbeti za zdravje in prihodnost otrok. V ta namen izvajata več programov. Eden od osrednjih je povezan s preprečevanjem debelosti pri otrocih.
»Prej sva sodelovala z več organizacijami. Bila sva odvisna od njihovih politik in protokolov. Želela sva si imeti nekaj svojega. Nekaj, kar bi nama dalo več avtonomije in svobode za neodvisno kreiranje programov in vključevanje vanje,« je dejal v enem od intervjujev. Pau Gasol ne spada med zvezdnike, ki v dobrodelne namene prispevajo le denar, ampak tudi prosti čas. Deluje na terenu. Med drugim je ambasador Unicefa. Podobno kot Boštjan Nachbar je na ta način obiskal nekatera krizna območja, v Iraku je pomagal beguncem iz Sirije. Empatijo do ljudi in njihovega zdravja je dobil v družini. Njegova mama je zdravnica, oče medicinski brat. Če ne bi igral košarke, bi v zdravstvu delal tudi sam. Vpisal se je na medicinsko fakulteto, študij pa zaradi košarke opustil. Da želi postati zdravnik, se je odločil, ko je pri enajstih letih izvedel, da ima Magic Johnson virus HIV. »Želel sem si, da bi nekega dne lahko pomagal ljudem ali iznašel zdravilo za to bolezen. To so bile moje sanje, ko sem bil otrok.«
