»To je dom, ki ni moj pravi dom. Tu nisem doma, tu le stanujem,« pove svetlolasa najstnica, gimnazijska dijakinja. »Nimam več ne domovine ne doma. Odkar sem v tem domu, pa tudi ne denarja,« pove bosanski delavec. Uvodni komentar pripoveduje o Vidi Pregarc, ki so jo med vojno v Ljubljani ustrelili fašisti, enkrat po vojni pa so po njej poimenovali samski dom za gradbene delavce. Potem pa sledijo predstavitve tako bosanskih gradbenih delavcev kot slovenskih deklet, kar gledalca sprva nekoliko zmede, dokler oddaljeni glasovi neke bosanske popevke po radiu ne potrdijo, da so vsi v istem prostoru, se pravi v tem samskem domu, le da na različnih koncih. V filmu se torej izmenjujejo glasovi pričevalk in pričevalcev iz dveh obrobnih in deprivilegiranih skupin ali, bolje: to ni toliko polifonija pričevalk in pričevalcev kakor pa žrtev dveh vrst razbitin: družinskih razbitin, iz katerih so dekleta, ki so se bodisi sama odpovedala neznosnim družinskim razmeram bodisi so se družine oziroma njihovi ostanki njim, socialno skrbstvo pa jih je namestilo v ta dom, kjer se privajajo neki socializaciji, spoprijemajo s problemi adolescence in počasi sestavljajo svojo individualnost. Bosanski delavci pa so iz drugačnih razbitin: večina jih je iz Vegrada, iz propadlega gradbenega podjetja, ki pa je kot primer skorumpiranega poslovnega modela simptom »drugačnih časov«, drugačne družbe in politike, kakršne še zlasti tisti, ki so v tem domu že iz 80. let prejšnjega stoletja, niso vajeni; nič čudnega, da zato še vedno zmotno mislijo, da je država kriva za to, če propadli Vegrad vsakemu od njih dolguje po več tisoč evrov plače. V »novem redu« pa je tako, da jim grozi tudi izselitev iz tega doma, če ne plačajo najemnine.
Pevčev Dom se sicer sklene s krajšim moralno-političnim komentarjem, ki sicer ni odveč, ni pa ravno nujen, saj je režiserjeva glavna zasluga prav v tem, da je postal neke vrste izpovednik vseh teh pričevalk in pričevalcev, njihova polifonija pa je že sama dovolj oster komentar.
Logika kratkega filma
V sredo opolnoči je bila na sporedu še grozljivka Tomaža Gorkiča Idila. Grozljivka je vse prej kot slovenski žanr (vsaj filmski, medtem ko bi ji v sami realnosti zlahka našli nekaj ustreznic), Idila pa je v tej kategoriji najboljša predvsem zato, ker je ta žanr vzela resno. Ima vse konstitutivne žanrske elemente, od opozicije ruralno-urbano (v naravi niso najnevarnejši komarji, ki lahko popikajo lepe noge fotomodelke), zločinskih hribovskih idiotov grozljivega videza, ki iz možganskega mozga mestnjanov varijo »žlahtno« žganje, ki ga »mestnjani« tako radi pijejo, pa vse do »zadnjega dekleta«, ki se je v »klasični« grozljivki rešilo, v slovenski pa ne več, obveznih kletnih prizorov s srhljivimi napravami, odsekanimi glavami in precejšnjimi količinami krvi. Tudi liki so – zlasti po zaslugi igralcev, Lotosa Vincenca Šparovca (Francl), Nine Ivanišin (Zina), Jurija Drevenška (Vintrl) in Sebastiana Cavazze, ter oblikovalca maske Sendyja Kumalakanta – prav izvirni (nekateri sicer prehitro minljivi), vseeno pa ima film kar nekaj hib, najprej v prešibkem ustvarjanju atmosfere in pomanjkanju napetosti, kar je oboje lahko posledica tega, da ima kljub celovečerni dolžini še vedno pripovedno »logiko« kratkega filma.
