Študij japonščine se sliši privlačno. To je zaradi same Japonske, ki si je naredila zelo dobro reklamo v zadnjih 20 letih in uspela utrditi imidž kul Japonske. Mange, anime in J-pop so del tega. A pri študiju tega pač ni, treba se je ukvarjati s slovnico, pismenkami in mnogim hitro upade zanos. Pred desetimi leti se nas je več kolegov lotilo književnega prevajanja, a so večinoma obupali po prvi prevedeni knjigi.
Zakaj? Je prevajanje naporno, se ne splača finančno?Oboje. Predvsem finančno se najprej sploh ne, zato moraš imeti močno voljo, da vztrajaš skozi drugi in tretji roman. Pismenke so kar cokla, saj iskanje neznanih besed vzame veliko časa. Danes ga precej olajšajo internetni slovarji. Če imaš besedilo v elektronski obliki, lahko besede neposredno skopiraš v internetni slovar, sicer se jih išče s štetjem potez, kar je zelo zamudno. Sama slovnica ni neznosno težka. Težko je prebijanje skozi neznan besednjak, umeščanje besedišča v kontekst, interpretacija abstraktnejših pojmov, da nisi preveč ali premalo konkreten. Prevajalske dileme, ki veljajo za vse jezike. Spregovori pa se japonščino hitro. Nima namreč obilice tonov, v nasprotju s kitajščino.
Kaj vas v japonski literaturi najbolj zanima?Zelo zanimivo se mi zdi dogajanje po 2. svetovni vojni do konca 60. let, ko so se oblikovala avantgardna gibanja, in avtorji, ki jih je to obdobje zaznamovalo. Mange me ne privlačijo, četudi so nedvomno lahko zelo kvalitetne znotraj žanra. Všeč so mi japonske kriminalke, kjer res dobiš Japonsko tako, kot je, saj mnoge opisujejo probleme sodobnega urbanega življenja. Imajo tudi dolgo zgodovino grozljivega žanra, ki še naprej cveti. Imajo res dobro žanrsko literaturo, za katere prevajanje pa kar ni zanimanja.
Kako se razlikuje denimo prevajanje sodobnega Murakamija in tradicionalnejšega Kawabate?Razlika je precejšnja. Murakami je lažji, saj je bil njegov glavni vpliv ameriška književnost, zlasti Carver, Kawabata pa je še vedno močno prežet s klasično estetiko, v kateri gre bolj za ustvarjanje atmosfere in čustva ganotja ob spoznanju minljivosti sveta. Terja povsem drugačen pristop, da prevod ohrani izvirni čar in hkrati ostane zgodba še vedno jasna. Pretiranih posegov ne zagovarjam. Prevod gre lahko v interpretaciji predaleč ali pa bralcu pove premalo. A to ni problem le azijskih in afriških literatur. Na isto vprašanje naletimo tudi pri naši literaturi preteklih stoletij: kako določena dela še korespondirajo z bralstvom.
Ali dajejo založbe pobude za prevode samostojno ali je tudi pri japonščini odločilni člen prevajalec?Doslej sem večino del sam predlagal in pustil založbam, da se odločijo. Specializiral sem se za klasike 20. stoletja, da s svojim prispevkom zapolnim bele lise japonske književnosti pri nas. Zanimajo me težke teme, močne zgodbe. Ravno tista literatura, ki je kritična do imidža, ki ga »kul Japonska« prodaja.
Kakšne pa so z vsemi mangami in stripi na Japonskem dandanes sploh bralne navade – mladi še berejo knjige?Knjige so poceni in dostopne, so tudi majhne po velikosti, pri njih so žepne knjige res žepne. Branje v angleščini pri njih absolutno ni v porastu. Je pa v porastu to, da se vse seli v žanr stripov, v mange. Cele serije klasične japonske literature so prilagojene za mango. Zgodovina je v mangi. Tako skušajo mularijo pripraviti do tega, da se seznani z domačim izročilom. S strokovnega vidika gre za neoporečne stvari, a so še vedno bližnjica.
Kako se od prevajanja japonske literature živi? So honorarji stimulativni?Če dobiš honorar, ki ga predpisuje JAK ali kak drug sistem podpore, je v redu. A problem je, da je za vse predpisan enak honorar, ne glede na to, ali je delo objektivno zahtevno. Gleda se le obseg, število avtorskih pol, ne pa denimo tudi, ali je prevajalec izkušen ali neizkušen ter kakšne vrste je knjiga: filozofsko delo, ki je relativno kratko po obsegu, a se boš z njim dolgo ukvarjal zaradi vsebinske zahtevnosti, ali debel roman, napisan v razmeroma enostavnem slogu.
V parlamentarnem postopku je novela zakona o knjižničarstvu, ki bo spremenila način razdeljevanja štipendij iz naslova knjižničnega nadomestila, ki mnogim prevajalcem predstavljajo pomemben vir dohodka.Na ministrstvu so ugotovili, da bi moralo biti razdeljevanje štipendij izvajano po upravnem postopku, za kar trenutno nobeno od petih društev, ki to počnejo, ne izpolnjuje formalnih pogojev, predvsem nimajo osebja z izpitom iz upravnega postopka. Za nameček Javna agencija za knjigo, sodeč po dikciji pravnega mnenja, po svojem ustanovitvenem zakonu sploh nima zakonske podlage, da bi prenašala pooblastila na katero koli društvo, kar pomeni, da bo na koncu štipendije najbrž razdeljevala kar agencija, četudi je že ob sedanjem obsegu nalog kadrovsko strahotno podhranjena.
Torej povsem neživljenjski zakon? Kako je bilo to doslej videti v vašem društvu?V našem društvu je trajalo približno dva meseca od objave razpisa do izplačevanja štipendij. Bojim se, da bo upravni postopek močno podaljšal čas, v katerem avtor pride do svojega denarja. Ne posega v pravice avtorjev, a enostavno komplicira postopek. Zgolj eden od primerov zakonskega formalizma, ki je sam sebi namen. Razumem, da mora država poskrbeti za transparentnost, a pri tem bi morala upoštevati obstoječo prakso in ne celotnega postopka podaljšati ter na ta način ustvarjalcu spet otežiti življenja.
