Prevajalka Nada Grošelj: Vrhunsko nepravljično bi bilo, da bi imela Pika Nogavička namesto kron evre

Yeatsa sem oddala pred par dnevi, tako da zdaj končujem prevod zbirke kratkih zgodb Vinjete Šveda Hjalmarja Söderberga, ki je pri nas žal popolnoma neznan. To morda ni tako nenavadno, saj smo v Sloveniji v preteklosti zelo slabo znali švedsko – kar je bilo prevodov, so prihajali prek nemščine. To se šele zdaj korenito spreminja.

Ti jeziki so veliko bolj deficitarni, prevajalcev za švedščino je manj kot za staro grščino, za norveščino pa sploh. Za islandščino menda še zdaj nimamo nikogar. Tudi iz romunščine prevaja le Aleš Mustar. Klasično filologijo je pač mogoče študirati od nekdaj, študij skandinavistike pa ne obstaja. Imamo le lektorat.

Zanimajo me kot bralko, tudi v prevod so mi jih že večkrat ponudili, a pri krimičih je tako, da želijo založbe prevod zelo hitro, torej še preden bralci svoje izvode kupijo v angleščini. Če založba potrebuje prevod čez pol leta, tega dela ne morem sprejeti, ker sem navadno vnaprej zasedena; trenutno imam delovno precej zapolnjeno že leto 2017. Kriminalke iz norveščine, tudi švedščine in danščine, ogromno prevaja Darko Čuden, kar je garanje, ker gre navadno za »špehe«. Z veseljem bi sicer prevedla tudi kakšno kriminalko, a se to časovno nikoli ne izide.

Švedsko sem se učila že na fakulteti. Študirala sem namreč angleščino in latinščino, obiskovala pa tudi še lektorat iz švedščine. Pa o Švedski takrat nisem veliko vedela. Na nekem plakatu v učbeniku za angleščino sem slučajno opazila, da švedski jezik nima le preglasov, ampak krogce nad a-ji, kar me je pritegnilo k učenju.

Otroške knjige, ki sem jih sama prevajala, so mi bile vsaj toliko v veselje kot prevajanje literature za odrasle. Tove Jansson in Astrid Lindgren sta pisali nadvse kakovostno, obe imata dober slog, Lindgrenova je strašno duhovita. Pri otroških knjigah je potreben poseben občutek odgovornosti. Seveda ga imaš vedno, saj ne želiš narediti zmazka iz dobrega dela nekega avtorja, a tokrat se bo z jezikom in literarnim načinom izražanja spoznaval otrok, zato prevod res ne sme biti »šlampast«. Vedno torej zelo pazim, kako se izražam, obenem je potrebno biti, denimo pri Astrid Lindgren, pozoren na pogovorni jezik, ki je viden v njenem zapisu besed, kar je treba poustvariti v slovenščini. Rada pa v prevod vključim tudi kakšno manj običajno besedo – ne ravno jurčičevskih izrazov, zdi pa se mi škoda, da dandanes ljudje več ne poznajo besed, ki so nam bile včasih domače, na primer uprasniti vžigalico.

Glede na to, da je bil prejšnji prevod posreden, se mi je zdel kar osupljivo točen. Verjetno tudi zato, ker je nemščina švedščini zelo blizu po besednem zakladu in sintaksi. Večji problem je bil v starosti. Doma imam še verzijo Pike iz leta 1979 s kar arhaičnim jezikom, kjer namesto kot pri primerniku piše nego, namesto prav piše v knjigi vprav, a ta različica ima vsaj tekoč slog. V kasnejših izdajah so uredniki vsak po svoje malo posodabljali izrazje, in ko je takih popravkov več, se jezik hitro prav moteče zatika. Spreminjale so se tudi denarne enote, glede na to, v kateri državi smo živeli, tako da ima Pika dinarje ali tolarje. Sama sem se tokrat odločila kar za krone, zdelo se mi je vrhunsko nepravljično, da bi imela Pika Nogavička evre.

Tudi določena imena so bila prevzeta v slovenščino po nemškem prevodu, denimo otok Taka Tuka. Sama sem se odločila za originalno švedsko ime Kurekuredut, ki je za slovenskega bralca povsem izgovorljivo in zapomnljivo. V enem od filmov o Piki Nogavički se namreč Taka Tuka imenuje neki povsem tretji otok, kar povzroča precejšnjo zmedo.

Ostaja. Ne vem, kdo pri nas bi to razumel kot nekaj pejorativnega. Ta pretirana politična korektnost me kar malo moti. Tudi Švedi so besedo negerkung sprva razlagali v uvodu h knjigam, češ da ni s tem mišljeno nič slabega, v letošnji jubilejni izdaji pa jo celo zamenjali s politično korektnejšim kraljem Južnega morja. V angleškem prevodu so šli čisto po svoje, v starejši angleški različici je bil Pikin oče kralj ljudožercev. Ko se je pojavil bolj točen angleški prevod, king of the natives (kralj domorodcev), pa so se bralci pritožili, da jih ne zanima, kaj piše v originalu, vajeni so namreč kralja ljudožercev in se mu ne želijo odpovedati.

Založba je sklenila, da bomo uporabili stare ilustracije Marlenke Stupica, da bi bralcem olajšali prehod od starega prevoda k novemu. V knjigi je bilo torej treba ponovno prirediti opis Pikine obleke, izvirno je bila namreč njena obleka, ki jo je sešila sama, modra. Kjer ji je zmanjkalo blaga, pa je našila rdeče krpe. Eno nogavico je imela črno in drugo rjavo. Pri nas smo vajeni Pike Nogavičke, ki ima rumeno oblekico ter eno progasto in eno črno nogavico. Ne vem, kako je lahko prišlo do tega, morda smo spremembo prevzeli iz nemškega prevoda. Sama bi se v ponatisih še najraje potegovala za originalne švedske ilustracije, pa ne zgolj zato, ker imajo obleko prave barve, ampak so tudi nadvse ljubke. Kot majhne karikature zadenejo bistvo.

Slovenski prevod je navadno krajši od švedskega izvirnika. Švedi se namreč izražajo mnogo bolj opisno kot mi, pa ne bi rekla, da imajo bolj uborno besedišče. Mi imamo razmeroma malo glagolskih časov, a imamo morfologijo dobro razvito, denimo medpone pri glagolih, s katerimi izražamo, ali se dejanje začne, se ponavlja ali traja, v švedščini pa tega ni, zato si pomagajo z dodatnimi glagoli. Če želiš poudariti, da se nekaj dogaja – ne le zgodi, temveč da nekaj časa traja – rečeš: On leži in spi. ali On stoji in nekaj dela. To je malo dolgoveznejša različica izražanja. Poseben problem je bil roman Jonasa Jonassona Stoletnik, kjer je v originalu velik vir komike slogovna raven. Roman vsebuje dele, ki so povsem pogovorni, drugje pa uradniško nabuhel jezik, kar sem skušala prenesti v slovenščino. Ko si pred originalnim besedilom, se ti nikoli ne zdi, da izvirnemu jeziku kaj manjka – vsak jezik pove točno to, kar hoče, samo na drug način, kot si tega vajen v svojem jeziku, kar je za prevajalca seveda izziv.