Seveda za to obstaja dober razlog: v trenutku, ko je šef hrvaške diplomacije pred kamerami potegnil na plan svoje nalivno pero, je z galerije Palače Evrope poletelo na tisoče lističev, ki so prekrili tako njega kot generalnega sekretarja Sveta Evrope Daniela Tarschysa, mizo z dokumenti in vso dvorano. To so bile male kopije prve strani Feral Tribuna, našega malega, neodvisnega tednika, ki je ravno takrat šel skozi najtežje obdobje državnega represije: akcijo, s katero so želeli Evropo opozoriti na katastrofalno stanje medijskih svoboščin v Tuđmanovi Hrvaški, je izvedla ugledna mednarodna organizacija Novinarji brez meja s predsednikom Robertom Ménardom, francoskim novinarjem in aktivistom, na čelu.
Ménard je bil zanimiv človek: rojen v Alžiriji se je s starši kasneje preselil na drugo stran Sredozemskega morja, v mestece Béziers na jugu Francije, kjer je kot otrok '68, mladi trockist in odrasel socialist v sedemdesetih ustanovil piratski Radio Pomarede in neodvisni časopis Le Pettit Bitterois. Ves čas na sodišču, v boju z oblastmi in politiko, se je pred natanko tridesetimi leti, leta 1985, po zgledu Zdravnikov brez meja odločil ustanoviti Novinarje brez meja, nevladno organizacijo, ki je pod njegovim predsedovanjem z gverilskimi akcijami opozarjala na kršenje medijskih svoboščin tako na nedemokratičnem Vzhodu kot na demokratičnem Zahodu in si pridobila širok mednarodni ugled. V devetdesetih je postal pomemben zaveznik in prijatelj tudi nas v Feral Tribunu, v intervjujih in pismih je opozarjal svetovno javnost na represijo Tuđmanovega režima nad neodvisnimi mediji, in na koncu, novembra 1996, organiziral uspešno malo diverzijo v Palači Evrope v Strasbourgu ter Tuđmanovi Hrvaški tako pokvaril družinski album in slike s sprejema v Svet Evrope.
Za Ménarda smo nazadnje slišali pred poletjem 2008, ko so ga s še dvema aktivistoma Novinarjev brez meja aretirali v grški Olimpiji, kjer je s podobno gverilsko akcijo, s transparentom »Svoboda v Kitajski!«, poskušal minirati prižiganje olimpijskega ognja za igre v Pekingu z opozarjanjem na brutalno kršenje človekovih pravic v Tibetu. Tistega poletja je Feral dokončno ugasnil in po zanimivem naključju je Robert Ménard nekaj tednov zatem zapustil Novinarje brez meja, organizacijo, ki jo je ustanovil in zgradil kot pomembno majhno silo v trajni vojni politike s svobodo govora in človekovimi pravicami. Odšel je v Katar in tam neuspešno poskušal postaviti na noge Center za medijske svoboščine, se pozneje vrnil v novinarstvo in vodil svojo oddajo na francoski televiziji l'Télé.
Minilo je celih šest let, preden sem ponovno slišal za našega prijatelja Roberta Ménarda. V teh dneh, sredi nove velike selitve ljudstev v Evropi, je svet obšla slika iz njegovega mesteca Béziersa, kjer je dal novi župan, izvoljen ob podpori ultradesničarske Nacionalne fronte, objaviti bizaren videoposnetek, na katerem ob policijski zaščiti, s tuđmanovsko trobarvno lento čez rame naduto paradira po siromašnih favelah, trka na vrata priseljenskih družin, vdira v stanovanja ter odkrito grozi in jih podi, naj se vrnejo, od koder so prišli. Naš prijatelj, stari partizan Robert – sem pomislil, ko sem si hotel ogledati posnetek – ga je verjetno pričakal s sloganom »Svoboda v Franciji!«, letaki s karikaturami Charlieja Hebdoja, čokoladno torto v obraz ali kakšno podobno sabotažo.
Tokrat je presegel samega sebe: gizdavi župan Béziersa, tako majhen in nadut izrezan francoski fašist s karikature Charlieja Hebdoja, je od glave do peta on sam – Robert Ménard!
Preveril sem dvakrat, in res: prvi gverilec svetovnega boja za svobodo medijev se je po kratki epizodi vrnitve v novinarstvo podal v politiko in bil ob podpori Le Penovih fašistov lani izvoljen za župana Béziersa. Šele sedaj sem odkril, da njegov položaj ni takšno presenečenje, kot je bilo zame, da se je v zadnjih nekaj letih odkrito zavzemal za ponovno uvedbo smrtne kazni in še bolj odkrito nasprotoval legalizaciji istospolnih zakonskih zvez v Franciji. Z »gverilsko akcijo« v priseljenskih četrtih svojega mesteca je ponovno pritegnil nase pozornost svetovne javnosti – a tokrat na drugi strani. Tokrat je policija varovala njega.
Charlijevska karikatura našega nekdanjega prijatelja Roberta Ménarda je tako karikatura nove Evrope: rojen kot beli tujec v kolonialni Alžiriji se je šestdeset let pozneje, po dolgi zgodovini boja za človekove pravice po svetu, znašel v vlogi, ko Alžirce in drugi priseljence podi iz svoje bele Francije. Človekove pravice za Tibetance, Alžirce, Kurde in ostale ta Evropa brani z varne razdalje, iz svojih salonov in knjižnic.
V Ménardovem Béziersu oni samo kvarijo idilično sliko iz družinskega albuma – tako kot tisti lističi v Palači Evrope nekega davnega novembra pred dvajsetimi leti.
