Predstavljate si, da vašo državo zajame vojna in ste prisiljeni bežati. Bežite iz ene države v drugo, prek Evrope, in nekje, sredi noči, vas zajame policija. Pobere vam denar, telefon, osebne predmete in vas zapre. Vprašajo vas, ali bi zaprosili za azil, vendar tega nočete, ker države ne poznate, še nikoli niste slišali zanjo in v njej nočete ostati. Naprej v Evropi vas čaka vaša družina. Policija pa vas zadržuje več dni in ugotavlja, kako vas vreči iz države – vendar ne v smer, v katero ste bili namenjeni, ampak nazaj, od koder ste domnevno prišli. Nihče ni videl, od kod ste prišli, zato intenzivno iščejo dokaze. Ugotavljanje traja več dni, lahko tudi več tednov.
Medtem vas držijo za rešetkami. Dajo vam jesti in vam odredijo posteljo. Lahko se sprehajate – po zagrajenem dvorišču. Lahko vas obišče zdravnik, lahko govorite s psihologom, če to sploh kaj pomaga in če najdete skupni jezik. Če si želite za rešetkami kaj osebnega kupiti – recimo osnovno kozmetiko – vam nekaj denarja vrnejo. Po koncu vseh postopkov, ko vas vendarle izpustijo ali ko vas vržejo čez mejo, pa vzamejo v roke kalkulator in računajo: toliko in toliko dni bivanja za rešetkami krat 20 evrov. Če so vas zadrževali »le« deset dni, imate srečo. Plačali boste »le« 200 evrov. Če vas držijo dlje, bo račun narasel. Najdlje vas lahko zadržujejo šest mesecev – 180 dni krat 20 evrov, 3600 evrov. In morda še naslednjih šest mesecev, če presodijo, da je tako prav. Če vam po koncu bivanja za rešetkami ostane še kaj denarja, vam ga vrnejo, skupaj z mobilnim telefonom. Verjetno pa vam denarja ne ostane – nič.
Odstranjevanje + odstranitev = evri
Država, ki migrante zapira in jim za bivanje za rešetkami zaračunava po 20 evrov na dan, se imenuje Slovenija. »Elektrika, voda, plin, komunalne storitve, čiščenje, prehrana,« so nam na vprašanje, kaj se dobi za dvajset evrov v centru za tujce v Postojni, odgovorili s policije. Policija sicer beguncev ne imenuje begunci, ampak ilegalni migranti. Res, v »mešanem migrantskem toku«, kot pravijo beguncem, ki prihajajo čez Balkan, je nekaj tudi takšnih, ki ne prihajajo z vojnih območij. Zato država vnaprej sumi, da so begunci v resnici ekonomski migranti, kot da bi ti hoteli poseči v domačo »ekonomijo«. Migranti pa so hoteli Slovenijo samo prečkati.
V Postojni je trenutno – med drugimi – zaprtih štirinajst moških, ki pravijo, da prihajajo iz Sirije. Prijeli so jih minuli četrtek, torej so do danes dolžni Sloveniji že vsak sto evrov. Predvčerajšnjim so jih pol dneva vozili iz Postojne v Lendavo, kjer so jih hoteli predati Madžarom, ti pa so jih zavrnili. Odpeljali so jih nazaj v Postojno. Medtem policija poskuša ugotoviti, ali so res Sirci in kako jih vendarle nekoč poslati na Madžarsko. Čas bivanja v Postojni se podaljšuje, račun raste.
Begunci, ki hodijo in bodo hodili čez Slovenijo, naletijo na zakonsko ureditev, ki ni prilagojena najhujši begunski krizi po drugi svetovni vojni in povsem novim okoliščinam, ki so nastale. Prilagojena je državi, ki jemlje denar.
Na koncu denarja zmanjka
»Nikoli se ne obračunavajo stroški vnaprej, vedno ob koncu bivanja,« zatrjuje policija. »Ko so tujci sprejeti in nastanjeni v center, so dolžni lastna sredstva deponirati. V času nastanitve pa, zaradi zadovoljevanja nujnih osebnih potreb, lahko ta sredstva koristijo in se jim vračajo. To pomeni, da ob koncu nastanitve največkrat tujci nimajo več lastnih sredstev, s katerimi bi lahko pokrili stroške bivanja. Zato se stroški krijejo iz republiškega proračuna.« Da je treba bivanje v centru za tujce plačevati, določa zakon o tujcih, pravi policija. Dokler se zakon ne spremeni, se ga policisti držijo.
»Za začetek pristojne organe pozivamo, naj beguncev, ki ne zaprosijo za azil, v bodoče sploh ne zapirajo in naj jim ne omejujejo gibanja,« se je na zaostrene begunske razmere včeraj odzval Miha Nabergoj iz Pravno-informacijskega centra, ki skrbi za pravice beguncev in migrantov. »Obenem pa menimo, da se jim bivanja v okviru omejitve gibanja ne bi smelo zaračunavati,« je bil kritičen do zaračunavanja bivanja za rešetkami. »Po eni strani je to nepravično do beguncev, po drugi strani pa si država sama dela še hujše težave – begunce spravlja v položaj, v katerem so še bolj odvisni od naše pomoči.«
Za primerjavo Nabergoj navaja, da v Sloveniji zaporniki, ki so obsojeni za kazniva dejanja, ali priporniki, ki so v kazenskih postopkih, niso dolžni državi plačevati ničesar. Dan zapora v povprečju stane 61 evrov, stroške pa v celoti krije proračun. »V tem pogledu je zaračunavanje nastanitve med omejitvijo gibanja v centru za tujce že samo po sebi vprašljivo. Še posebej sporno pa je v trenutnih razmerah, ko lahko pričakujemo, da veliko beguncev ne bo zaprosilo za azil. To skupino ljudi je treba obravnavati drugače kot 'navadne' tujce brez dovoljenja za bivanje. Ne bi jim smeli jemati denarja!«
Po podatkih policije je Slovenija letos v centru za tujce pobrala 33.000 evrov. Za bivanje so plačali 9000 evrov, drugo pa so porabili bodisi za osebne potrebe bodisi je Slovenija nekaj denarja vrnila. 9000 evrov torej »stane« podoba Slovenije, ki begunce in migrante zapira in jim za to še zaračunava.
