Tudi iz Münchna – tako kot iz Madžarske – begunci iz nastanitvenih centrov bežijo. »Zvečer jih je v centru 800, zjutraj jih manjka vsaj 300,« pove Marina Lessig, koordinatorka kakšnih 4000 prostovoljcev, ki v mestu skrbijo za begunce. »Odhajajo zaradi različnih razlogov. Nekateri se bojijo, da se jim bodo ponovile strašne zgodbe iz Madžarske, drugi imajo natančno določen cilj potovanja, saj imajo v Nemčiji ali kje drugje prijatelje ali sorodnike,« pojasni Lessigova. Zato je v nastanitvenih centrih po mestu dovolj prostora za nove begunce.
Zapora meje torej deluje: priliv beguncev je upadel. A nemška kanclerka Angela Merkel je morala snesti besede o politiki odprtih rok do beguncev, ki se skušajo v obljubljeno deželo prebiti po »balkanski poti«. Povabilo Merklove je namreč v vladni koaliciji povzročilo nemalo trenj, iz šefa CSU, ki si želi omejiti pritok beguncev, Horsta Seehoferja pa po ocenah mnogih analitikov naredilo vsaj začasnega zmagovalca bitke.
Prostovoljci zaman čakali na 900 beguncev
Zapora meje je številnim prostovoljcem povzročila velike organizacijske težave. »Odkar je zvezna vlada zaprla meje, ne vemo več, kdaj in koliko beguncev bo prispelo. V ponedeljek dopoldne je v enega od sprejemnih centrov nenapovedano prispelo nekaj sto beguncev. A ker o tem nismo bili obveščeni, jih nismo mogli pravočasno oskrbeti,« pripoveduje Lessigova. Podobne težave so imeli tudi včeraj, ko je 50 prostovoljcev na 900 beguncev čakalo vso noč. »Pred zaprtjem meje teh težav nismo imeli. Deutsche Bahn (nemške železnice) nam je pravočasno sporočil, kdaj in koliko beguncev bo prispelo.« Lessigova politiko zapiranja meja ocenjuje kot povsem napačno.
Zadnje ankete kažejo, da je več kot polovica Nemcev naklonjenih politiki odprtih rok do beguncev. A del Nemcev, ki je, kot pravijo Münchenčani, glasen, a številčno šibak, je v minulih tednih podtikal požare v stavbah, ki so bile namenjene nastanitvi beguncev. V eni od televizijskih anket, ki sicer ni reprezentativna, se je z zaprtjem meja strinjala velika večina anketiranih. »Münchenčani z begunci nimajo težav. Poglejte, vsaj četrtina prebivalstva je prišla od nekod drugod,« vztraja prostovoljec, pediater Mathias Wendeborn.
Za osnovne potrebe je poskrbljeno
V Münchnu je po podatkih deželne vlade Zgornje Bavarske trenutno nastanjenih od 5000 do 6000 beguncev. Od začetka leta jih je prispelo okoli 150.000, od tega samo v septembru 70.000, pojasnjuje predstavnica za stike z javnostmi deželne vlade Ines Schantz. V nastanitvenih centrih v celotni Zgornji Bavarski jih trenutno biva okoli 30.000, preostale so premestili v druge zvezne dežele. A sistem kvot delitve beguncev po zveznih deželah po mnenju CSU ne deluje.
Kakšne so razmere v nastanitvenih centrih, nam ni uspelo preveriti. »Medijev v begunske centre ne spuščamo, ker beguncev, ki so marsikaj prestali, ne želimo dodatno vznemirjati,« odgovarja Schantzeva. »Poglejte, nastanitveni centri niso hotel Ritz, a ljudem kljub vsemu dajejo neko minimalno dostojanstvo in zasebnost,« dodaja Wendeborn, idejni vodja iniciative za zdravstveno oskrbo beguncev na enem mestu Refudocs, ki deluje v nastanitvenem centru v nekdanji münchenski kasarni.
Okoli 70 zdravnikov, od pediatrov, splošnih zdravnikov do psihiatrov in ginekologov, je vključenih v drugo fazo zdravstvene oskrbe beguncev, ki sledi prvemu »skeniranju«. »Po naši zakonodaji ima vsak prosilec za azil pravico do zdravstvene oskrbe, ki vključuje tudi preglede pri specialistu. Ampak kako naj begunec, ki ne govori nemško in ne pozna sistema, pride do oskrbe? V praksi sistem ni deloval. Zato ta iniciativa,« pojasnjuje Wendeborn. Pravi, da je mnogo beguncev močno travmatiziranih. »Ne delam si utvar, da lahko v štirinajstih dneh, kolikor so begunci v naši oskrbi, veliko rešimo. A včasih ljudem veliko pomeni že dejstvo, da jim nekdo prisluhne. Najhuje je tistim, ki so brez družine ali pa so na poti izgubili prijatelje in svojce. Z zdravili jim olajšamo vsaj spanje.«
Hrane kdaj celo preveč
Zaradi velikega števila beguncev so v mestu pred kratkim postavili dodaten zdravstvenooskrbni center; prvi je na glavni železniški postaji. Po besedah vodje zdravniške ekipe v centru Christopha Schröderja imajo prostora za več kot 3000 ljudi, a center, v katerem naj bi poskrbeli za osnovni zdravstveni pregled – na vratih piše »Dobrodošli v Nemčiji« – je bil včeraj prazen. Varnostnik, ki hkrati pomaga pri prevajanju iz arabščine, mi prepove fotografiranje. Starejši par pripelje nekaj vreč hrane, posteljnine in oblačil. »Gospa, hrane ne sprejemamo,« jo hoče odsloviti, ko iz avtomobila prinese paket čokolad. »Za otroke je,« se ne da gospa in sanitarnemu delavcu, ki ima prav takrat odmor, čokolado porine v roke.
»Nič ne vemo, kako bo v prihodnjih dneh in tednih,« skrbi Lessigovo. Pravi, da bo Evropa, če želi ohraniti človečnost, morala kmalu najti delujočo rešitev za begunce. »Smo edina regija na svetu, ki se ji obeta upad populacije zaradi premalo naravnega prirasta. Če v prihodnjih nekaj letih k nam pride za pet odstotkov celotne evropske populacije, bo to lepo izravnalo negativne trende,« je bila optimistična zgovorna koordinatorka, medtem ko so se zbirali novi prostovoljci, pripravljeni, da zvečer oddelajo štiriurno izmeno v enem od centrov. Nikoli se ne ve, koliko jih bo potrebovalo njihovo pomoč...
